Tereza Kesovija je izvajalka s področja nekdanje Jugoslavije, katere kariera je zasuta s presežniki. Številne lovorike s priznanih svetovnih festivalov, dva nastopa na tekmovanju Pesem Evrovizije, kjer je s pesmijo ‘Bien plus fort’ leta 1966 zastopala Monako, nekaj let kasneje, leta 1972 pa z ‘Muzika i ti’ še Jugoslavijo in, po navajanju spletne platforme Discogs, več kot 400 zabeleženih variacij uporabe njenih del, je le nekaj dejstev, ki vsaj približno zajamejo razsežnosti ugleda, kateri spremlja uvodoma omenjeno ime.
Obravnavana izvajalka, ki je pred kratkim praznovala svoj osemdeseti rojstni dan, poleg katerega letos praznuje tudi šestdesetletnico glasbenega delovanja (vstopnice za prihajajoči nastop v Cankarjevem domu), je leta 2016 izdala svoj aktualni studijski album Oči duše, ki je nasledil leta 2007 izdanega Zaustavi vrijeme.
Pregled skladb
Ploščo odpira ‘Ostavi me tu’, ki naznanja, da bo prihajajoča glasbena pot še prijetna. Tako, kot se kraljico šansonov tudi spodobi. Sicer bi lahko Tereza za uvodno skladbo izbrala nekaj bolj živega, a ne bodimo malenkostni.
Drugo mesto na albumu zaseda ‘U srcu mome’, ki nadaljuje val, katerega je zajela njena predhodnica. Odličen aranžma s še boljšim retrospektivnim in samozavednim besedilom. Kot to veleva besedilo skladbe, človek, sploh na stara leta, res ne potrebuje prepirov. Postavljeno v Terezin kontekst, ljubezen in petje sta dovolj.
Album nadaljuje ‘Posuđeno vrijeme’, še ena stvaritev z dovršenim aranžmajem, katere potencial v dobršni meri izniči pretirano ponavljanje refrena. Lepo in globoko besedilo, a ponavljanja refrena je enostavno preveč.
Naslovna ‘Oči duše’ začne album obračati v pravo smer. Nedvomni napredek, a še zmeraj daleč od uvodnega dvojca.
Za še večji napredek poskrbi ‘Poezija’. Spodobna stvaritev, ki bi zvenela še boljše, če bi izvajalka izpustila, ali vsaj občutno skrajšala njen zaključni del. Kajti, končni spremljevalni glasovi skladbi naredijo več škode kot koristi.
S ‘Poljubi me’ plošča doseže svoj prvi vrh, saj vam bo njen klavirski del ostal v glavi še dolgo po albumovem zaključku. Zares, odlična spremljava!
‘Da li ču moči’ je najšibkejša skladba na albumu, saj je namen njene stvaritve več kot očiten. Konkuriranje turbo divam, kot je na primer Neda Ukraden. Ali je takšno početje ob omembi dejstva, da se na plošči nahaja ime Tereza Kesovija zares potrebno?
Ob ‘Moj grad’ se človek vpraša, zakaj celotna plošča ne vsebuje pesmi, kot je zadnja? Ko tradicija sreča modernosti, pri tem pa ne pozabi na svoje bistvo? Napisano velja tudi za ‘Pismo’, albumov absolutni vrhunec.
Po pozabljivi ‘Uspomene’ je čas za ‘Moja priča’, kjer se Tereza pokloni svoji neverjetni glasbeni karieri, s čimer poskrbi, da se album kljub navedenim zdrsom zaključi njenemu imenu primerno.
Na plošči se nahaja tudi bonus skladba ‘loin que l’amour’, francoska verzija uvodne ‘Ostavi me tu’, ki v celoti zasenči svojo hrvaško različico.
Z obravnavanim albumom se je Tereza Kesovija več kot prepričljivo vrnila na glasbeni zemljevid. Vsaj kar se tiče studijski izdelkov, saj scene same ni nikdar zapustila. Še na mnogo let, Gospa!
Namig za poslušanje
V tokratni epizodi Namiga za poslušanje vam priporočam deveti studijski album Franka Sinatre In the Wee Small Hours (1955), ki je izšel pod okriljem založbe Capitol Records. Če menite, da je Sinatra prepeval zgolj o užitkih, katere nam ponuja življenje, se konkretno motite.
Izbrani album namreč obravnava teme, kot so samota, depresija, nočno življenje in propadla razmerja zaradi česar ga lahko brez težav označimo za enega izmed prvih konceptnih albumov.
