V prerezu: PERGAMENT (1988-2023)

Foto: osebni arhiv izvajalca, promo
Foto: osebni arhiv izvajalca, promo

Napetosti, ki so zaznamovale razpad Jugoslavije in leta za njim, so poleg številnih geopolitičnih sprememb povzročile tudi zaton kopice obetavnih bendov. Eni takšnih so bili novosadski Pergament (FacebookReverbnation), ki so s polnokrvnim prvencem ‘Vruća linija’ (1988) in EP-jem ‘Mr. War’ (1990) jugoslovanski metal ponesli v nove višave. Skupina je svojo pot zaključila leta 1991, kasneje pa se je večkrat vrnila med žive. Nazadnje leta 2017, od takrat delujejo neprekinjeno, ko je luč sveta ogledal singel ‘Freedom’. Pergament so lani izdali še kompilacijo ‘Fire & Ice’ (recenzija), ki predstavlja nekakšen pregled njihovega dosedanjega ustvarjanja, hkrati pa naznanja načrte za prihodnost. Čeprav se na spletu nahajajo tudi nekatere nealbumske pesmi, te zaradi očitnega ne bodo vključene v recenzijo:

 Vruća linija (1988) 

Prvenec je izšel pri neodvisni založbi, kar v tistih časih ni bilo ravno običajno. Slogovna drugačnost je skupino prisilila k ustanovitvi lastne založniške hiše, o kateri nam je kitarist Stiv (cel intervju) povedal: “Z nastankom našega zvoka je povezana zanimiva zgodba. Takratni bobnar [Taker Farkaš, op. p.] je bil legenda na področju Vojvodine in širše. Bila sva iz iste generacije, ki ji je skupno to, da rada eksperimentira. Taki [Taker, op. p.] je takrat poslušal Slayer, kar ga je motiviralo, da smo se na eni od vaj spustili v divjo improvizacijo oziroma frko, kot je to imenoval sam. Nastali zvok nam je bil všeč, zato smo nadaljevali v tej smeri. Mislim, da je šlo za nekakšen naraven odziv na to, da so se naši idoli kova Iron Maiden in Judas Priest takrat začeli ponavljati. Nikakor nas ne želim primerjati z Metallico, vendar je bila naša pot do albuma podobna. Tako kot njihov ‘Metal Up Your Ass’ so tudi nas začetku vsi zavračali, saj smo bili preveč drugačni. Če pevec ni začel peti po prvih 15 sekundah, nisi imel šans. Za metal je značilno to, da ga vedno spremljajo novosti. Ker nas niso hoteli pri nobeni založbi, smo odprli svojo. Ghost House je ustanovil naš menedžer, mi pa smo vse skupaj financirali. PGP RTB je samo tiskal plošče, kar niti najmanj ni bilo poceni.”

Pregled skladb

Album začenja naslovna ‘Vruća linija’, kjer nam bend že takoj servira svoje bistvo, ki brez odstopanj zaznamuje cel album. Nekakšno thrash/heavy metalsko progresijo, začinjeno z vplivi domačega okolja in vzornikov, kot so Metallica (predvsem), Megadeth, Slayer, Black Sabbath in Judas Priest. Nekaj, kar se je precej razlikovalo od ostalih stvaritev z Balkana in za kar se danes zdi škoda, da ni bilo dovolj zanimivo za takratne založbe. Po drugi strani je pa ravno to tisto, kar skupini prinaša kultni status. Status pionirjev, ki so žanrsko in poslovno orali ledino. Poleg vizionarskih pristopov velja usmeriti pozornost tudi k samemu besedilu, ki mojstrsko opisuje dogajanje zadnjih let Jugoslavije: “Kot umetniki smo bili zavezani sledenju resnici. Takratna država je razpadala. Šlo je za odraz tega, kar se je dogajalo okoli nas, ter naše zavedanje, da se nam ne obeta nič dobrega. Album vsebuje veliko vsebin, zaradi katerih smo še dolgo po izidu imeli težave z raznoraznimi varuhi morale.” Seveda ne neposredno, zato poslušalcu/bralcu omogoča, da si sam ustvari svojo razlago, v čemer se verjetno skriva še en od razlogov za založniško izogibanje albumu.

Drugo mesto zaseda verjetno najbolj hitovsko naravnana in besedilno precej manj alegorična ‘Mala ti si vatra’. Naslednja Levijatan’ tako kot predhodnica sledi uvodnim standardom, hkrati pa jih tudi izboljša. Gre za eno najboljših in politično ter filozofsko najbolj angažiranih stvaritev z albuma, ki skozi oči pesnika znova obravnava zaton (neke) družbe, pri tem pa se opira na različne filozofske spise; med drugim na svetopisemsko zgodbo o istoimenski zveri in Hobbesov mega opus z enakim imenom, ki se osredotoča na odnose med vladajočimi in vladanimi. Stran A zaključujejo ‘Jahači noći’, ki jih tako kot ‘Levijatan’ zaznamujejo izraziti spremljevalni vokali in še eno dvoumno besedilo. Se verzi osredotočajo na vplive propada neke civilizacije na mlade, ki so se med njim nahajali v svojih najboljših letih, ali na bolj vesele “nočne radosti”?

Stran B začenja oda o idealu svobode ali uporu na sploh, ‘Deca divljeg semena’, ki brez sprememb nadaljuje potovanje. Šesto mesto na albumu pripada bendovemu (uspešnemu) poskusu stvarjenja lastne ‘Fade To Black’. Epski ‘Trokrsti gori’, ki je ponovno prepletena z najrazličnejšo simboliko, kateri je skupno to, da se nanaša na človekovo raziskovanje neznanega in spremljajoče razsežnosti; kot sta raziskovalčev notranji konflikt med željo po raziskovanju in strahom pred neznanim ter odnos med človeškim in naravnim svetom.

Kratko hamletovsko uverturo ‘Ima nešto trulo u državi Danskoj i još ponegde na kugli zemaljskoj’ bi lahko brez težav združili z njenim nadaljevanjem, ‘Mašino za pobedu’. Najšibkejšo skladbo na albumu, ki zaradi pretiranega ponavljanja naslovne besedne zveze navkljub besedilu in sočnemu riffiranju preveč odstopa od postavljenih standardov, posledično pa deluje precej nedokončano. Njeno nepotrebno ponavljanje konča nekrofilska ‘Ofelija’, ki se strukturno znova približa Metallici (tokrat ‘Fight Fire With Fire’) in poskrbi za vrhunski zaključek albuma.

‘Vruća linija’ tudi po 36-ih letih ostaja neprekosljiv in verodostojen dokument nekega časa. Iskren zapis (pol)preteklih dogodkov, ki kar kliče po poslušanju in analiziranju stihov. Čeprav zna nekatere zmotiti “doma narejena” produkcija, ne obupajte, saj je ravno to vir albumovega šarma. Pristno ovekovečenje neverjetne volje mladcev, ki so ne glede na vse uresničili svoje sanje!

Ocena: 5/5

 Mr. War (1990)

Pred prvo razpustitvijo je v skupini prišlo tudi do menjave pevca, saj je Stanka Inđića nadomestil Branko Badžić – Šlog, ki je spremenil tudi jezik ustvarjanja. Materinščino je nadomestila angleščina, kar pa ni bilo povezano s spogledovanjem s tujino: “Tujine nismo imeli v mislih, saj so bili takrat že nastopi doma in v soseščini zelo oteženi. Material smo posneli v angleščini, kjer je naš Šlog pel samo v tem jeziku. Priredili smo material s prvenca in dodali naslovno ‘Mr. War’, ki je o prihajajoči tragediji spregovorila na bolj odkrit način.”

Pregled skladb

EP začenja ‘Mr. War’, ki glasbeno nadaljuje smer prvenca. Uspešno dokazuje, da ‘Vruća linija’ ni bila enkraten dogodek, vendar ne povsem na način kot bi lahko. Čeprav cenim, da se je skupina z uvodno frko podala v impresionistične vode, s katerimi je želela na domiseln način poudariti bistvo pesmi, je zadeva predolga. Gre za zapravljeno priložnost, ki na koncu deluje, kot posnetek vaj, sredi katerih se je skupina spomnila, da ima zraven tudi novega pevca, ki sicer odlično opravi svoje delo, in bi ga lahko predstavila javnosti. Preostanek EP-ja predstavljajo angleške različice obstoječega materiala, od katerih še posebej izstopata ‘Red Hot Frontier’ in ‘Baby, You’re a Fire’; na njem se drugače nahajata še ‘Ofelija’ in ‘Children of a Savage Kind of Seed’. Prva kot najprepričljivejši dokaz, kako previden je potrebno biti pri izbiri novega obraza in kako važno je, da ima ta svoj jaz. Svojo identiteto, ki ni le kopija prejšnje. ‘Baby, You’re a Fire’ pa kot dokaz, kako zahtevno je prevajanje besedila iz materinščine v angleščino, kajti ne glede na vse, nova različica nikoli ne bo imela istega učinka kot original. Zgodovinsko gledano bi bilo zato bolje, če bi njeno izvajanje v živo prevzel kdo drug, na samo kaseto pa bi raje umestili ‘Machine Made for Victory’ z bendovega promocijskega demo posnetka.

Nekdo je nekoč izjavil, da mora vsak izvajalec vedeti, kdaj naj neha. Mora poznati točko, ki ga bo po prečkanju spremenila v karikaturo samega sebe. Pergament slednje zaradi morije na Balkanu seveda niso prečkali, temveč so postali nasprotno. Spregledan dragulj. Ime, ki je svojo prvotno pot zaključilo mnogo prezgodaj, zato lahko le ugibamo, kako stvar izgleda v nekem drugem, vzporednem vesolju. Vseeno pa stvar ni tako črna, kajti skupina je na močnih zgodovinskih temeljih že začela graditi obetavno nadaljevanje …

Ocena: 4/5