Po vseh pandemskih zastojih so se Judas Priest le vrnili na staro celino. Bend se trenutno mudi na turneji v čast svoji 50-letnici, ki se je tehnično gledano zgodila že pred izbruhom pandemije. Zasedba je v vmesnem času začela s pripravo naslednika fenomenalne plošče Firepower (2018), bila sprejeta v rock ‘n’ roll dvorano slavnih in še kaj. Poleg tega pa je tudi znova temeljito osvežila koncertni repertoar, zaradi česar si lahko tako kot v Tolminu leta 2018 tudi v Ljubljani (TUKAJ lahko kupite vstopnice) obetamo prvorazredno srečanje z metalskimi bogovi.
O vsem tem in še več smo se med koncertnim predahom pogovarjali z bendovim dolgoletnim bobnarjem Scottom Travisom.
Judas Priest so večer pred intervjujem ravno zaključili z nastopom na Finskem, čez nekaj dni pa jih je čakala serija koncertov na Švedskem. In že Scottov obraz je naznanjal, kako zelo je vesel vrnitve na cesto: “Občutki so enkratni. Sploh ker smo ravno ugotavljali, da v Evropi niso nastopili že skoraj štiri leta. Nisem si mislil, da je minilo že toliko časa. Morda dve leti ali pa dve in pol, zagotovo pa ne toliko. Mislim, da gre za zelo pozitivno stvar. Tako za nas kot oboževalce. Poleg tega je tukaj tudi vreme, ki skoraj že poletno. Gre za čudovit del leta.”
Bend se bo čez slab mesec ustavil tudi v Ljubljani. Šlo bo za njegov tretji obisk v Sloveniji, zato me je zanimalo, ali nam pripravljajo kakšno presenečenje: “Tega ne vem, vendar ti lahko povem, da je za nas že zmožnost vnovičnega nastopanja eno veliko presenečenje. Zelo radi nastopamo in se družimo z oboževalci, ki so v teh koncih zelo predani. Morda tudi zaradi tega, ker v primerjavi z drugimi deli sveta dobite manj popularnih izvajalcev.”
Zanimalo me je tudi, kako se spominja nastopa iz leta 1991, ko so Judas Priest skupaj s skupinama Pantera in Annihilator nastopili v Hali Tivoli: “Nastopa se spominjam zelo dobro, saj so se stvari v Jugoslaviji takrat ravno začele komplicirati. Hvala Bogu smo jo sami odnesli brez težav. Ironično, da se 30 let kasneje zgodovina znova ponavlja. Na srečo ne v Sloveniji, vendar ne spet tako daleč od vas. Zares žalostno, saj bi morali nastopiti tako v Ukrajini kot Rusiji, kjer bi v bistvu tudi morali začeti turnejo. Gre za stvar, ki bi se je dalo za razliko od pandemije z lahkoto preprečiti.”
Skupina se trenutno mudi na turneji v čast 50-letnici. Čeprav je basist Ian Hill trenutno edini “povsem” originalni član, je Travis v zasedbi skupno prisoten že več kot 30 let. Zato me je zanimalo, na katero lekcijo iz svojega časa z bendom je najbolj ponosen: “Dobro vprašanje. Mislim, da na zavedanje, da zmožnosti koncertiranja in potovanja nista samoumevni. Zdi se mi, da se je med pandemijo ta občutek samo še okrepil. Hvaležnost, da imam možnost obiskovanja držav, kot je tudi Slovenija. V srednji šoli nisem znal niti napisati imena vaše države, zdaj pa vas bom obiskal (smeh). Po vseh teh letih se niti pod razno nisem naveličal nastopanja in druženja z oboževalci. Verjamem, da bi ti nekaj podobnega povedali ostali člani.”
Judas Priest bodo novembra po več nominacijah le sprejeti v rock ‘n’ roll dvorano slavnih: “Drži. Vmes smo bili že nekajkrat predlagani, zato smo se nekako navadili na poraze. Zagotovo bo zabavno. Gre za eno od tistih stvari, ki jih je lepo imeti v svoji zbirki nagrad (smeh).”
Sprejemom običajno sledijo tudi nastopi nekakšnih mešanih ekip, sestavljenih iz starih in trenutnih članov. Čeprav se je nekdanji kitarist K. K. Downing v zadnjem času zelo odtujil od zasedbe, se za skupni nastop vseeno zgoditi: “Nikoli nismo rekli, da ne bomo več sodelovali z njim. Mislim, da bo v čast zgodovini benda zaigral z nami. Verjetno nam bo uspelo najti kakšno pesem, ki bo odgovarjala vsem.”
Mnenja o delovanju rock ‘n’ roll dvorane slavnih so deljena, saj vanjo niso vključeni samo rockovski in metalski glasbeniki. Zanimalo me je, kakšno je Scottovo mnenje o vsem skupaj: “Nihče iz benda ne nadzira, kdo bo sprejet. Na koncu gre še zmeraj za posel, tudi oni morajo ustvarjati dobiček. Če sem povsem odkrit, mislim, da so bila določena odmevna imenovanja izvedena načrtno. Pogosto jih namreč spremlja veliko medijskega pompa, navsezadnje tudi midva ravnokar govoriva o njih. Nekateri ti bodo rekli, da slaba publiciteta ne obstaja.”
Zasedba se trenutno posveča tudi izdelavi novega albuma: “Mislim, da je za nami več kot 50 % projekta. Vem, da smo posneli kitare in bobne in da ravno snemamo bas (med nastopi, op. a.). Ne vidim razloga, da ga ne bi izdali enkrat naslednje leto.”
Vplivi uspeha Firepower (2018) so prisotni tudi pri nastanku novega albuma: “Seveda upamo, da nam bo uspelo ponoviti uspeh zadnjega albuma. Nadaljevanje bo, vsaj kar se tiče zvoka, podobno Firepower, saj znova sodelujemo z Andyjem Sneapom. Potem pa prideva do samih skladb in tega, kako jih bodo sprejeli oboževalci. Mislim, da noben izvajalec ne more predvideti uspeha. Lahko le daš vse od sebe!”
Navkljub informacijam, da bo nadaljevanje nekoliko bolj progresivno, v maniri Killing Machine (1978), se Scott izogiba takšnim primerjavam: “Ne vem. Zelo nerad se spuščam v takšne primerjave, saj gre za stvar, ki je še ni slišal nihče.”
V preteklosti so veliko večino skladb prispevali Halford, Tipton in Downing, po odhodu zadnjega pa je v enačbo vstopil Faulkner. Zanimal me je razlog za takšno potezo, saj je Scott v vsej bendovi zgodovini naveden le kot soavtor ‘Cyberface’ z albuma Demoliton (2001): “Ko se nam je pridružil Richie, je kmalu postal eden glavnih avtorjev. Ima zelo veliko idej. Tudi prihajajoči izdelek ne bo nič drugačen.”
Odsotnost pri avtorstvu znotraj benda pa ne pomeni, da Travis snuje samostojni album: “Ne. Prestar sem za solo album, pa tudi moje petje ni najboljše. Če bo kdaj prišlo do tega, boste izvedeli pravočasno (smeh).”
Zaključni del pogovora je Scott izkoristil za predajo pozdravov domačim oboževalcem in vabilo na koncert v Ljubljani: “Še enkrat bi radi lepo pozdravil naše oboževalce v Sloveniji. Komaj čakam, da se vrnemo v Ljubljano. Upam, da pridete tudi vi!”
