Izid novega albuma britanskih prvakov heavy metala Judas Priest je bil nedvomno eden najbolj pričakovanih dogodkov prve tretjine letošnjega leta. Po slabem odzivu, ki je spremljal rojstvo bendovega konceptualnega projekta Nostradamus (2008) in trendovski naznanitvi poslovilne turneje, po kateri se zasedba na koncu, pazite to, ni upokojila, je napočil čas za strnitev vrst.
Poskrbeli so za reformacijo
Prvi korak v bendovi reformaciji je prišel v obliki plošče ‘Redeemer of Souls’ (2014), s katero so se Judas Priest vrnili k preverjeni formi, h koreninam. Po dobrem sprejemu tako s strani oboževalcev kot tudi kritikov je napočil čas za nadaljevanje.
Vse je postalo jasno, ko je bend objavil ploščin prvi singel ‘Lightning Strike’. Judas Priest so nazaj. Po drugi strani pa, ali so sploh kdaj odšli? Mar ni ravno sla po eksperimentiranju tista, ki omogoča in ohranja svežino? Presodite sami.
Že uvodna skladba napoveduje odličen plošček
Bendov 18. studijski album odpira njegova istoimenska skladba in njegov drugi singel ‘Firepower’. Jasno in direktno, kot se za bend takšnega kova spodobi. Odpiralec, ki kar kliče po vnovičnem predvajanju.
Visokooktansko drvenje plošče se nadaljuje tudi z ‘Lightning Strike’. Z modernim poklonom časom plošče Painkiller (1990) in eri, ko je bend prvič obiskal Slovenijo. Morda je bend za skladbo izbral nekoliko neprimerno mesto, saj bi bila ta lahko na sporedu nekoliko kasneje, a še zmeraj, skladba, ki je svetlobna leta oddaljna od oznake »slaba«.
Z ‘Evil Never Dies’ se plošča znova zavrti v smer, ki jo je pred njo začrtala naslovna skladba. Besneče solaže in srhljivi vokali, kakršne lahko izvede le Rob Halford.
Z ‘Never The Heroes’ bend poskrbi, da lahko nekoliko zajamemo sapo in se znova podamo na pot. Drugače pa izdelek, ki sam zase ni nič posebnega. Ga bomo pa zagotovo slišali tudi v živo, saj skladba kar kliče po tem.
Število obratov se znova poveča z ‘Necromancer’, še eno mojstrovino. Morda še zanimivost, nekroman je oseba, ki s svojo dejavnostjo [nekromantijo] komunicira z mrtvimi in na podlagi pridobljenih informacij napoveduje prihodnost.
‘Children Of The Sun’ je še ena od tistih, ki kot del celote ohranjajo poslušalčevo pozornost, same zase pa ne izstopajo preveč – še vedno pa niso produkti, zaradi katerih bi lahko obupali nad ploščo.
Instrumentalna ‘Guardians’ napoveduje zanimivo nadaljevanje, ki pa na koncu ne izpade čisto tako, kot si jo je bend verjetno zamislil. Čeprav spremlja ‘Rising From Ruins’ odličen kitarski aranžma, slednja še zmeraj izpade kot nekakšen poskus poustvaritve ‘Out Of The Cold’ ali ‘Victim Of Changes’. In, ja, zakaj ni skupina iz prvih dveh naredila ene same skladbe?
‘Flame Thrower’ je obsojena na isto usodo, kot ‘Chlidren Of The Sun’ in sovrstnice.
S ‘Spectre’ se album znova približa liniji, ki so jo začrtale uvodne skladbe. Trio ‘Traitors Gate’, ‘No Surrender’ in ‘Sea Of Red’ napisano le še potrdi.
Heavy metal v polnem pomenu
Judas Priest so očitno obrali podobno taktiko kot Metallica na svojem zadnjem albumu (TUKAJ si lahko preberete naše mnenje o plošči). Skladbe, ki zasedajo nekoliko višje predvajalno mesto, niso primerne le za polnjenje albumovih kapacitet. Mednje se lahko skrije tudi bisere, namenjene poslušalcem celega albuma.
Z albumom so Judas Priest znova dokazali, da kljub svojim letom, skupina bo naslednje leto praznovala svoj 50. rojstni dan, še vedno vedo, kaj je heavy metal, in to v polnem pomenu besede.
Izdelek, ki se lahko brez težav kosa z albumi, ki jih je skupina izdala v svojih zlatih časih!
Resničnost napisanega boste lahko letos preverili tudi na tolminskih MetalDays (TUKAJ).
