Roger Waters z večplastno izkušnjo v Budimpešti

Roger Waters (Foto: https://www.eventworld.co)

Roger Waters v Budimpešti po doživetju bralca Simona Demšarja.

Koncert je bil zelo zanimiva in večplastna izkušnja. Glasbeno super, Watersov glas je takšen, kot ga poznamo s posnetkov. Približno polovica komadov mi je bila tistih ta znanih, druga polovica pa Watersovih lastnih in manj znanih od Pink Floydov. Morda sem se malo preslabo pripravil, da bi bolje poznal še tistih par neznanih komadov. Koncert je bil dolg 2:45, z vmesno pavzo, samega igranja torej okoli dve uri in pol. Zvok zelo dober, malo je sicer odmevalo, ampak ne preveč. Tako da po tej plati vse super.

Oder je bil nenavaden – postavljen sredi dvorane in štirioglat, tako da je bilo iz parterja z vsake točke komaj kakšnih 10 metrov do odra, ampak je na vsaki strani seveda nastopal samo četrtino časa. Mi je bolj všeč klasičen oder. V prve vrste se ni bilo težko prerinit in mi je bilo že to fenomenalno, da vidim takšno legendo tako od blizu. Hkrati je bila pa to slabost. Nedavno je nekdo nekje napisal, da prve vrste niso najboljše za uživanje v koncertu. Na koncu me je ful bolel vrat od gledanja gor, sploh na tiste displeje, ki so bili še višje. Proti koncu sem potem šel malo po dvorani in je bilo dejansko veliko bolje – boljši pogled na oder, pa tudi veliko manj utrujajoče kot stanje na enem mestu. Tako da izkušnja za drugič.

Potem pa še glede samega koncerta: že Tadej me je vnaprej opozoril, da Waters v koncerte ful vpleta politiko. Že na začetku se tudi pojavi napis, da kogar to moti, naj raje gre v bar na pijačo. Dejansko mene je motilo, pa ne zaradi samih sporočil, ampak ker ti vsi tisti napisi in filmčki, ki se vrtijo, jemljejo pozornost in gledaš gor, namesto da bi poslušal muzko. No, po drugi strani pa daje neko rdečo nit celemu koncertu. Sporočila so pa taka: osvobodite Juliana Assanga, ameriški predsedniki so vojni zločinci, recite ‘ne’ kapitalizmu in podobno.

Po moje se ene 20x izpiši beseda ‘fuck’. Pa še to je bilo zame novo, da kolikor sem doslej imel muzko od Pink Floydov za takšno meditativno, je dejansko dokaj agresivna, ker v tem načinu Watersovega petja je čutiti agresivnost oz. tisti odpor do prej naštetih tem. Kot da bi bil jezen na cel svet. Ampak to spoznanje mi ni moteče, celo zelo hvaležen sem zanj, da tako pomemben bend kot so Pink Floydi poznam malo globlje, vsaj domišljam si tako

Če bi bilo mogoče, pa ni, bi si želel kdaj poslušati kompletne Pink Floyde samo z glasbenega stališča. Sedaj je močno vidno, da je to Watersov osebni projekt in tudi zaradi tega bi rekel, da so Floydi razpadli, ker je on hotel furati te politične scene.

Po koncertu je bilo res veliko različnih občutkov. Daleč od tega, da bi rekel samo – fenomenalno je bilo! Ampak z različnih vidikov. Zame je merilo to, koliko časa sem še pod vtisom koncert.