REQUIEM: ‘Fallen Angel’ (2012)

Naslovnica albuma 'Fallen Angel'.
Naslovnica albuma 'Fallen Angel'.

Zgodba o skupini Requiem zagotovo ni zgodba, kjer princ poljubi princeso in z njo živi srečno do konca svojih dni. Gre za sago o skupini, ki se je v nekaj letih iz lokalnih rokerjev prelevila v obetajoče zvezdnike, si v tem času delila odre z velikani kova Cheap Trick in Deep Purple, vmes nekoliko zamrla, spet vstala od mrtvih, na koncu pa se spremenila v svojo lastno tribute skupino. Kakorkoli že, namen recenzije ni odkrivanje odgovorov na vprašanja ‘zakaj’ in ‘kako’, ampak predstavitev izgubljenega bisera, ki si kljub trenutni nepopularnosti žanra zasluži večjo prepoznavnost.

 

O albumu ‘Fallen Angel’

Desetletni studijski predah prekinja hreščeča ‘My Little Bottle Of Arsenic‘, ki napoveduje zanimiv vstop v svet padlih angelov. Vsi dvomi o učinkih časa na kvaliteto skupine so ovrženi že na začetku. ‘Let It Hurt‘ dokazuje, da dolgoletna odsotnost ni uničila energičnosti skupine, ampak da je ta z leti le pridobila na svoji zrelosti. Kombinacija kitarskih vložkov Marka Slokarja in vokalne dominance Sergeja Škofljanca … naravnost čudovito. Tudi ‘Slovenska‘ nadaljuje brzeči tempo albuma in dokazuje, da je materinščina več kot uporabna za pisanje besedila, morda je za to potreben le ščepec resničnega talenta in potrpežljivosti. S ‘Fallen Angel‘ plošča preklopi v nekoliko mirnejše vode, a pri tem poveča svojo trdnost.

Skupina Requiem
Skupina Requiem

Padanje srčnega utripa plošče se nadaljuje tudi s fuzijo whitesnakovskih melodij in bluza, ki pa s seboj prinese tudi spremembo kvalitete. Parazitu namreč sledita ‘Stranger‘ in ‘Me in Red Leather‘, ki sicer ostajata zvesti dednemu zapisu skupine, a v primerjavi s slišanim ne dosegata takšne dovršenosti. Nekakšna osnutka v studijski preobleki. Še en dokaz za lirično uporabnost materinščine, skladba ‘Začaraj me‘, vrača album v pravo smer, a ta kmalu spet obrne kompas. ‘The Wolf’s Tale‘, ‘Hold On‘ in ‘Little Princess‘ so namreč še ene od tistih, na hitro spočetih proizvodov, ki se sicer ne izneverijo glasbeni identiteti skupine, a vseeno kazijo njeno kvaliteto.  Album zaključuje ‘All Night Long‘, s katerim skupina več kot uspešno popravi zdrs kakovosti. Spet Requiem, kot jih poznamo! Ploščo zaključuje podarjena ‘Keesong (Forever Free)‘, ki z razlogom nosi oznako ‘bonus’.

Plošča sama po sebi ne predstavlja nobenega presežka v karieri skupine, je pa več kot odličen dražilec (začinjen s prvinskimi ritmi težkega roka, seveda). Tudi po večkratnem poslušanju je vprašanje o prihodnosti še vedno sveže. Kaj vse bi lahko dosegla skupina, če za izid ne bi potrebovala toliko časa? Je morda med izidom ‘Zadnje molitve’ (2003), zgodovinskim nastopom na ‘Rock in Izola’ 2004 in izidom ‘Fallen Angel’ (2012), preprosto rečeno, minilo preveč časa?