Domača zasedba Requiem je leta 2003 praznovala 10-obletnico svojega obstoja, kar je proslavila z objavo novega albuma, ki je izšel pod okriljem založbe Play Records. Jubilej pa ni bil edina stvar, ki je zaznamoval začetek naslednjega obdobja v bandovi zgodovini. Requiem so v svoje vrste sprejeli tudi novega pevca. Sergeja Škofljanca, ki je poleg mesta za mikrofonom prevzel tudi mesti producenta in aranžerja. Poleg napisanega je Škofljanec sodeloval tudi nastanku nekaterih skladb.
Pregled skladb
Po nekoliko predolgem uvodu ‘Intro – Lacrimosa’, ki bi ga zasedba lahko brez težav združila s prihajajočo mojstrovino, v nas skoči skladba ‘Križarji’. Kakšna vrnitev in poklon tematiki, ki so se je lotili tudi nekateri vzorniki zasedbe. ‘Sign Of The Cross’ (Iron Maiden) in ‘Crusader’ (Saxon), če lahko izpostavim dva primera. Nič manj udarna ni niti provokativna ‘12 let’, ki opozarja na perečo družbeno tegobo – pedofilijo. Čeprav je ‘Mr. Twister’ najverjetneje posvečena kultnemu demonu Freddyju Kruegerju, si lahko njeno postavitev na albumu razlagamo tudi drugače. Prihod Škofljanca je zares prevetril zasedbin modus operandi.
‘Transilvania’ sicer vsebuje zasedbin genski zapis in nekaj impresivnih kitarskih prijemov, vendar premalo, da bi jo lahko primerjali z njenimi predhodnicami. ’Ker te ni’ poskrbi še za baladno plat albuma. Čustveno in na mestu, a občutno predolgo. Kajti po slabih petih minutah skladba zapade v pretirano ponavljanje, iz katerega ne izstopi vse do zadnje sekunde. Album nadaljuje ‘Armagedon’. Nekakšna predzgodba uvodnih ‘Križarji’, ki navkljub svojemu potencialu ne zasije v polnem sijaju. Podobno bi lahko rekli tudi za ‘Jealousy’ in ‘Revolution’. Zanimivi ideji, ki pa bi potrebovali več nege.
‘Udar nazaj’ poskrbi za vrnitev v pravo smer. Skriti adut, ki ga je zasedba hranila za konec in ki bi lahko ob združitvi z zaključno ‘Outro – Zadnja molitev’ brez težav končala album. Za ‘Magic’, v katero je zasedbi uspelo pretihotapiti nekaj vplivov Rainbow, velja nekaj podobnega. Zanimivo, a prepozno. Saj bi bila skladba bolj primerna za albumov osrednji del.
Plošča Zadnja molitev tudi po preteku skorajšnjih dveh desetletij še zmeraj predstavlja zanimiv in krivično spregledan artefakt domače glasbene zgodovine. Kajti navkljub dejstvu, da ta vsebuje kar nekaj skladb, ki bi lahko bile deležne več nege, se na njej pojavi tudi material, ki uspešno popravi nastale zdrse.
Morda ne ravno vrnitev v slogu Back in Black (1980) ali Perfect Strangers (1984), blizu pa vsekakor.
Ocena: 4/5
