Projekt ohranjanja zapuščine domače hard in heavy scene iz osemdesetih, Železne stopinje, tako in drugače spremljam že nekaj let. In prav zanimivo je videti, kaj vse lahko dosežeta trdna volja in predanost. Začetnemu kopanju po arhivih in zbiranju sredstev je sledila premiera v Kinu Šiška, kjer so snovalci poželi stoječe ovacije. Nato gostovanja doma in v tujini, vmes pa še predvajanji na nacionalni televiziji. Dogodki, kjer se človek upravičeno vpraša, kaj je še možno?
Dokumentarcu je sledila knjiga s številnimi dodatnimi vsebinami
Odgovor je prišel v obliki knjige. Zbirke intervjujev in slik, ki so bili zbrani med pripravo dokumentarca. Teh je bilo namreč na koncu, kot nam je lani pojasnil producent dokumentarca Denis Brnčič, preveč za dvourni izdelek:
V delu je knjiga, ki bo predstavljala nekakšno poglobitev zgodb iz dokumentarca. A bi rad že takoj poudaril, da ne bo šlo za enciklopedijo ali kakšno leposlovje. Med pripravo filma nam je namreč ostal cel kup zgodb in fotografij, ki nam jih ni uspelo vključiti v film. Če si omejen na 2-urni format, moraš biti pazljiv pri izbiri. Da vključiš vse, hkrati pa ne razvlečeš zadeve. Iz polurnega intervjuja sta se na koncu v filmu znašli dve minuti (smeh). V knjigi bodo zbrani celotni intervjuji in kopica neuporabljenih slik. Z izdelkom želimo zajeti duh tistega časa. Komaj čakam, da ga vidite!
Knjiga je luč sveta ogledala pretekli četrtek, ko se je v prostorih Lok4acije zgodila njena uradna predstavitev. To bi lahko v grobem razdelili na dva dela. Na pogovor o njenem nastanku, ki sem ga žal zamudil, in nastop skrivnega gosta. Tako kot na prvem predvajanju dokumentarca so tudi tokrat nastopili domači thrash veterani Sarcasm. Zasedba, ki je na sceni prisotna že 35 let, in nič ne kaže, da se bo kaj kmalu ustavila. Bend je namreč s svojim kratkim, a sladkim nastopom pričaral prvovrsten thrashevski zvarek. Zato jih v živo vsekakor ne gre zamuditi; Sarcasm še vedno poskrbijo, da se jih lahko vidi, sliši in občuti! Uradni del večera je zaključila Denisova zahvala vsem sodelujočim, ki ji je sledil lov za avtogrami. Na dogodku so namreč bili prisotni številni pionirji, ki so pred več kot tremi desetletji (so)ustvarjali vsebino projekta Železne stopinje.
Če predstavlja četrtkov izid nekakšno sklepno dejanje projekta, lahko rečemo, da se je ta zaključil na vrhuncu. Na najboljši možen način. S pisnim virom, ki dokumentarca ne le dopolnjuje, temveč mu še dodaja prestiž. Ga ovekovečuje tudi v znanstvenem smislu, saj gre za spomenik, ki bo za vedno ohranjal železne stopinje prednikov.
Foto: Nejc Zupančič
