Projekt Železne stopinje je v zadnjih letih postal nekakšna podzemna klasika. Produkt, ki se je sprva nekoliko starošolsko širil predvsem od ust do ust, nato pa s pomočjo različnih projekcij in ostalih orodij dosegel tudi širše občinstvo. Menjava generacij, sama narava projekta in moč interneta so namreč povzročili, da so se za izgubljeno oziroma vsaj krivično prezrto poglavje domače hard in heavy glasbene scene začeli zanimati tudi mlajši poslušalci. Novi in nepopisani listi, ki jih zanimajo izvori. Kako je scena nastala? Kdo so bili glavni akterji? Kakšno opremo so imeli? Kakšni so bili odzivi oblasti? In čeprav je dokumentarec že nekaj let dostopen v fizični obliki, od marca pa tudi digitalno, ustvarjalci projekta ne počivajo. V pripravi je namreč tudi knjiga. Zbirka slik in intervjujev, ki so bili zbrani med pripravo projekta; teh je bilo enostavno preveč, da bi jih lahko uporabili v celoti.
O prihajajoči knjigi in ostalih projektih je za naš portal spregovoril producent Železnih stopinj Denis Brnčič.
ROCKER.SI: Pozdravljen. Kako si?
DENIS BRNČIČ: Super. Delovni dan se počasi končuje, pa tudi projekt, o katerem bova govorila lepo napreduje.
ROCKER.SI: Odlično. Potem pa se kar lotiva zadeve. Kaj nam sploh pripravljate?
DENIS BRNČIČ: V delu je knjiga, ki bo predstavljala nekakšno poglobitev zgodb iz dokumentarca. A bi rad že takoj poudaril, da ne bo šlo za enciklopedijo ali kakšno leposlovje. Med pripravo filma nam je namreč ostal cel kup zgodb in fotografij, ki nam jih ni uspelo vključiti v film. Če si omejen na 2-urni format, moraš biti pazljiv pri izbiri. Da vključiš vse, hkrati pa ne razvlečeš zadeve. Iz polurnega intervjuja sta se na koncu v filmu znašli dve minuti (smeh). V knjigi bodo zbrani celotni intervjuji in kopica neuporabljenih slik. Z izdelkom želimo zajeti duh tistega časa. Komaj čakam, da ga vidite!
ROCKER.SI: Nam lahko razkriješ datum izida?
DENIS BRNČIČ: Načrtujemo, da bo knjiga izšla maja. Da se bodo stvari do takrat dovolj umirile, da bomo lahko izvedli tudi spodobno promocijo s kakšnim koncertom. Gre za zelo obsežno zadevo s skoraj 300 stranmi. Zgodb je res veliko. Tako smešnih kot drugih. Predvsem pa so pomembne slike, sploh tiste, ki jih še nismo uporabili. V filmu smo se v glavnem osredotočali na videoposnetke, zdaj pa so na vrsti slike.
ROCKER.SI: Kje vse vam lahko sledimo?
DENIS BRNČIČ: Vabljeni k všečkanju naše Facebook strani, kjer boste našli vse potrebne informacije.
ROCKER.SI: Ali se nam obetajo tudi kakšni novi intervjuji?
DENIS BRNČIČ: V knjigo bomo vključili tudi nedavni intervju z Jadranko Janković. Eno največjih in najpomembnejših glasbenih novinark s področja nekdanje skupne države. Slednja je delala za skoraj vse pomembnejše PR agencije, rock časopise in podobno. Gre za organizatorko vseh večjih koncertov v Srbiji. Ona je novinarka, vendar zdaj njo kličejo za intervjuje (smeh). V knjigi bo predstavljen njen pogled na slovensko sceno tistega časa. Dolga leta je sodelovala tudi pri organizaciji zaječarske Gitarijade. Tako da se dobro spomni nekaterih zgodb iz filma, nad katerim je bila navdušena.
ROCKER.SI: Od marca je dokumentarec dostopen tudi na YouTube. Ali ste zadovoljni z odzivi?
DENIS BRNČIČ: Ravno danes smo dobili sporočilo, ki mi je zelo polepšalo dan. Zasedba Einschlog nam je poslala svoj album in zahvalo, da jim je naš film služil kot vir navdiha in da brez njega ne bi nikoli naredili prvenca. Drugače pa zadnji kompliment, ki mi je res segel v srce, je bil kompliment Jadranke Janković.
ROCKER.SI: Mislim, da lahko rečeva, da si se med nastankom projekta dodobra seznanil z zgodovino domače hard in heavy scene. Katero zgodbo bi izbral za najbolj smešno in katero najbolj tragično?
DENIS BRNČIČ: Obe zgodbi se pojavita v filmu. Najbolj nora mi je tista o nastopu Odiseje 2000 v Zaječarju. Gre tudi za nekakšen vrhunec filma (smeh). Najbolj žalostna pa je zagotovo zgodba o Pomaranči. Če gledam za nazaj, pri tem pa upoštevam ustrezno časovno distanco in poznavanje vseh petih članov takratne ekipe, mislim, da so prezgodaj vrgli puško v koruzo. Drži, po zaključku turneje zaradi takšnih in drugačnih razlogov niso zaslužili skoraj nič, vendar menim, da so obupali prezgodaj. Z novim vodstvom bi lahko izvedli še pet turnej. A kot sem rekel, ne poznam celotne zgodbe in ozadja. Drži pa tudi, da potem mogoče ne bi bilo takšne fame.
ROCKER.SI: Zanimivo razmišljanje. Kot je bilo prikazano v dokumentarcu, sta imeli domača in regionalna glasbena scena kar nekaj bandov, ki so imeli priložnost vstopa na tuje trge. Kje se po tvojem skriva razlog za njihov neuspeh?
DENIS BRNČIČ: Vedeti moramo, da smo takrat živeli v Jugoslaviji in v nekih drugih časih. Management v obliki, ki ga poznamo danes, ni obstajal, ali pa je bil res v povojih. Vsak band rabi ekipo, ki neprestano dela v ozadju. Tega takratni bandi niso imeli. Imeli so veliko srce, kakovost in voljo, a nobenega managementa, ki bi jih varoval in na adekvaten način zastopal njihove interese.
ROCKER.SI: Bi si upal napovedati, kam te bo pot zanesla v prihodnje?
DENIS BRNČIČ: Kar se tiče Železnih stopinj, mislim, da je to to. Vendar nikoli ne reči nikoli. Morda bomo pa kdaj posneli tudi pravi igrani film. Nekaj idej že imam (smeh).
ROCKER.SI: Denis, bilo mi je v veselje. Imaš še kakšno zaključno misel?
DENIS BRNČIČ: Hvala tebi za vabilo in vabljeni k spremljanju naše Facebook strani. Se vidimo!
