Le dan po nastopu na legendarnem Sweden Rock Festivalu so se Jelusick vrnili v Izolo, kjer so tudi tokrat doživeli izjemno topel sprejem. Manj kot leto dni po zadnjem obisku slovenske obale (reportaža) so jih pričakali tako zvesti oboževalci kot tudi številni radovedneži, ki so želeli na lastne oči preveriti, zakaj velja zasedba za eno najbolj cenjenih rock in metal skupin v regiji.
Priprava terena za zvezde večera
Za ogrevanje občinstva so poskrbeli člani skupine Weird Destination, ki so sonce pospremili k večernemu počitku z izborom rock klasik in priljubljenih priredb. Štiričlanska zasedba iz Ilirske Bistrice, Kopra in Kozine, ustanovljena leta 2023, ustvarja energično mešanico rocka, nu metala in sodobnega glam zvoka. Člani benda – Pero (vokal), Zix (kitara), Johnny (bas) in Dougy (bobni) – so znani po udarnih nastopih in močni povezanosti s publiko. Poleg priredb ustvarjajo tudi avtorsko glasbo, ki pogosto odpira družbene in osebne teme, s čimer se uveljavljajo kot eden zanimivejših predstavnikov mlajše generacije domače rock scene.
Od silovite virtuoznosti do baladne otožnosti
Točno ob 22. uri je napočil trenutek, na katerega so vsi čakali. Jelusick so na oder pridrveli z naslovno skladbo svojega drugega studijskega albuma Apolitical Ecstasy (recenzija albuma) – silovitim ‘Jaws of Life’. Že uvodne minute so napovedale koncert brez popuščanja. Energija se je nadaljevala s skladbo ‘Power to the People‘, katere sporočilo o moči posameznika in skupnosti je v živo zazvenelo še posebej prepričljivo.
Po uvodni metalski nevihti je sledil krajši predah, ki pa ga je skupina izkoristila za vokalno-instrumentalne vragolije. Dino Jelusić in preostali člani so kot je že v navadi, igrivo napovedali skladbo ‘Healer’, ki jo je izolsko občinstvo že tretjič zapored zapelo v en glas, entuziazem pa ob tem ne popušča.
Po ‘Healerju’ je sledila še ena vokalno zahtevna uspešnica, ‘Died’, v kateri je Dino znova dokazal, zakaj velja za enega najboljših rock vokalistov na evropski sceni. Njegov glas je v visokih legah dobesedno zablestel. Po dveh skladbah s prvega albuma se je skupina vrnila k najnovejšemu izdelku in prvič po premieri albuma v zagrebškem Boogalooju v živo izvedla balado ‘Fool in Rain’.
Baladno razpoloženje se je nadaljevalo s skladbo ‘Seasons’, eno najbolj osebnih pesmi v repertoarju skupine. Tokrat so jo posvetili vsem, ki trpijo v ljubezni. Pesem je letos prejela hrvaško glasbeno nagrado Porin za najboljšo izvedbo skupine z vokalom, in po slišanem v živo ni težko razumeti, zakaj so prepričali tudi stroko.
Jelusick se morda do tega trenutka še niso dokazali vsem prisotnim, vendar pa je to bilo po novem valu tehnične virtuoznosti nemogoče. ‘Hangman’ in ‘How Many Times’ sta znova pokazala izjemno uigranost zasedbe in kakovost materiala z nove plošče. Kmalu za tem je bil v središče pozornosti postavljen najnovejši član skupine, bolgarski bobnar Nick Nikolaev, ki je v zasedbi nadomestil Maria Lepoglavca. Nick se je odlično vključil v ekipo ter skupini dodal nekoliko bolj surov in neposreden ritem. Njegov bobnarski solo, v katerem je posnemal zvok motorja, je požel glasno odobravanje občinstva.
Sledila je ‘Reign of Vultures’, skladba, ki so jo obiskovalci prejšnjih turnej vajeni kot koncertno otvoritev. Med drugim je odprla tudi znameniti koncert v zagrebški Tvornici leta 2024, katerega koncertni album bo izšel že jutri.
Reflektorji so nato osvetlili basista Luko Brodarića, ki je s svojim solom pripravil teren za odbito ‘Groove Central’. Čeprav je naslednja skladba, ‘The Great Divide’, povsem drugačnega značaja, je ravno skupinsko petje pod odrom ustvarilo eno najbolj čarobnih atmosfer večera. To so tisti trenutki, zaradi katerih se ljudje na koncerte vračajo znova in znova.
Do konca brez popuščanja
Kljub očitnemu navdušenju večine obiskovalcev pa je Dino večkrat pripomnil, da je občinstvo v zadnjem delu prizorišča nekoliko preveč zadržano. Skupina se je zato odločila, da do konca ne bo več popuščala s tempom. Prve vrste so še povečale glasnost in energijo, s čimer so hitro razblinile vse dvome o zadovoljstvu publike.
Zaključek koncerta je tako minil v znamenju samih udarnih skladb. Slišali smo še ‘Acid Rain’, ‘Chaos Master’, ‘Animal Inside’ in tradicionalni zaključek s ‘Fly High’. Po teh štirih pesmih smo zares poleteli visoko. Glasno skandiranje je fante kmalu priklicalo nazaj na oder, kjer so za dodatek odigrali še ‘What I Want’.
S tem se je glasbeni del večera zaključil, a Jelusick še niso pomahali v slovo. Po nekaj minutah so stopili iz zaodrja med oboževalce, se z njimi fotografirali in klepetali. Dino je ob tej priložnosti prejel tudi nekaj zapoznelih rojstnodnevnih daril, medtem ko mu je občinstvo rojstnodnevno voščilo v slovenščini zapelo že na začetku koncerta.
Dom med prijatelji, oboževalci in glasbo
Vtise večera bi najlažje opisali kot srečanje velike družine, ki jo povezujejo Dino in njegova glasbena tovarišija. Poleg vrhunske glasbe Jelusick že leta ustvarjajo skupnost ljudi, ki se vračajo na njihove koncerte, sklepajo nova prijateljstva in ohranjajo stara poznanstva. Ta »Jelusick družina« se sicer počasi širi, a ostaja presenetljivo majhna glede na kakovost glasbe, ki jo skupina ustvarja. Dino se tega dobro zaveda, saj je razliko med naključnimi poslušalci ter najzvestejšimi oboževalci na našem zadnjem intervjuju opisal takole: »Redna publika kupuje albume, pozna besedila in hodi na koncerte. Nanjo se lahko zaneseš.«
Morda je to tudi odraz časa, v katerem avtorska glasba, iskrenost in drugačnost niso več samoumevno cenjene vrednote. Prav zato njihova ustvarjalnost toliko bolj izstopa. Frustracije, dvome in vprašanja sodobnega človeka člani skupine pretvarjajo v mogočne rife, težke ritme in brezkompromisna besedila. Na njihovih koncertih poslušalci za nekaj ur dobijo tisto, kar v vsakdanjem življenju pogosto pogrešajo – iskrenost, pristnost, pripadnost in občutek svobode.
Zato se je na njihove koncerte vedno lepo vračati. Zaradi glasbe, zaradi ljudi in zaradi občutka, da si del nečesa posebnega. Ob ekstatičnih zvokih Kellerjeve kitare, Dinovega izjemnega vokala, Lukovih razgibanih basovskih linij in mogočne bobnarske sekcije čas mine prehitro.
Člani Jelusick družine si lahko le želimo, da fantje vztrajajo brez kompromisov. Ta pot zagotovo ni najlažja, a za seboj pušča globok pečat in nepozabne spomine pri vseh, ki jim sledijo. Kot je Dino povedal na našem srečanju v Zagrebu: »Glasbe ne skušam več razlagati. Delam tisto, kar čutim.«
Besedilo: Patricija Ostrožnik Zupančič
Foto: Nejc Zupančič