Hrvaška zasedba Jelusick se po debitantskem Follow the Blind Man iz leta 2023 vrača s svojim drugim studijskim albumom, ki nosi naslov Apolitical Ecstasy. Naslovnica albuma z motivom razpadajočega človeka v verigah spominja na upodobljenega “slepca” s prvenca, vendar pa se zdi nadaljevanje še temačnejše in še bolj introspektivno. Album desetih skladb, pod katere se podpisujejo glavni tekstopisec, skladatelj, aranžer, klaviaturist in vokalist Dino Jelusić, kitarist Ivan Keller, bobnar Mario Lepoglavec in basist Luka Brodarić, je izšel 19. septembra pri založbi Aquarius Records.
Od izida albuma je minilo ravno dovolj časa, da so nam skladbe sedle v uho, da smo dodobra razčlenili aranžmaje in melodije ter si interpretirali besedila na sto načinov. Ravno prav, kajti nocoj ob 21. uri bo v zagrebškem Boogalooju potekal še njegov “koncertni izid”. Če si vstopnic niste priskrbeli pravočasno, boste morali počakati na kakšno drugo priložnost, kajti nocojšnji koncert je že povsem razprodan.
Od krika do obsodbe
Dino nas že takoj na začetku navduši z virtuoznim sprehodom po klaviaturah, s katerim je blestel že na stadionskih koncertih skupine Whitesnake, ko je stal ob boku Davida Coverdala in soliral na svoj “keytar”, sedaj pa je osupljiva melodija našla svoje mesto v ‘Jaws of Life’. Najbolj udarna otvoritev albuma, kar jih boste slišali. Skladba predstavlja notranji krik človeka, ki je ujet v razbitinah lastnega življenja. To je začetek boja, prepoznavanje bolečine, ki se v prvem singlu ‘Power to the People’ preusmeri iz osebnega v družbeno. V manipulirajoč in zatirajoč sistem, ki v posamezniku vzbudi jezo, ta pa predstavlja gonilo za osvoboditev.
Udarna in energična pesem je klic h kolektivni zavesti, uporu proti pasivnosti, s katero obračuna ‘Hangman’, ki je hkrati tudi ploščin tretji singel. Svareče besedilo govori o posledicah pohlepa, napuha in brezvestnega delovanja. Pesem slika človeka, ki se povzpenja na račun drugih, a ga na koncu dohiti pravica. Glasba je temačna vsaj toliko kot besedilo, saj se Dinov vokal, pospremljen z Lukovim basom in zamolklimi tolkali prestavi v nizek register, ki poslušalcu nažene strah v kosti.
Cikličnost izgube in iskanja
Sledi novo poglavje albuma o cikličnosti življenja, ki ga simbolizirajo letni časi v poletnem singlu ‘Seasons’. Gre za prvo balado, ki jo je kitarist Keller na zadnjem koncertu v Izoli označil za “laganico”. Otroški posnetki članov banda v videospotu in “grunge” pridih nas nostalgično popeljeta v 90. leta, besedilo pa nas opominja na nujnost sprejemanja in razumevanja spreminjajočih se čustev ter minljivosti odnosov; kljub globokemu obžalovanju. Po izgubi in razočaranju nastopi trenutek zmedenosti in izgubljenosti. Morda celo kriza identitete, ki od posameznika terja veliko ustvarjalnosti, da se svari postavijo na novo, bolj pristno in iskreno.
‘What the Hell is Goin’ On’ z akustično kitaro, pridihom bluesa in countryja ter queenovsko harmonijo v dobrih dveh minutah nekoliko šokira, hkrati pa albumu doda svežino in pripravi dober uvod v še bolj kaotično skladbo ‘Groove Central’, ki pa vsebinsko nadaljuje motiv predhodnice. Instrumentalno precej kompleksna skladba z glasbenimi vragolijami lepo izraža sporočilo izgube notranjega ritma. V verzih se odraža psihična izčrpanost ter razčlovečenje pod vplivom pritiskov družbe, pričakovanj in samokritike.
Bolečina razkola
Uvodni verzi naslednje balade pravijo, da je subjekt našel svoj mir, a kmalu prizna, da je to zgolj laž. ‘Fool in the Rain’ je melanholična balada o žalosti, ki jo simbolizira dež. Ni več besa ali zmede, temveč le tiho sprejemanje izgubljene ljubezni in dostojanstven odhod iz odnosa, da bi bil drugi svoboden.
Ko se žalost za trenutek razblini, nastopi trenutek ponovnega sojenja in obračuna, tokrat v drugem singlu ‘How Many Times’. Skladba spaja nežne kitarske solaže in klavir na eni strani ter udarnejše ritmične prehode z močnim vokalom na drugi. Retorično vprašanje “kolikokrat” ustvarja obtožujoč in obupan ton, kot da bi nekdo, ki je bil večkrat prevaran, končno dvignil glas. Pesem spregovori o lažeh, prestopanju meja, prikrivanju resnice in posledični krivdi. Druga kitica razkriva občutek vsesplošne paranoje in utrujenosti, z zavedanjem, da je vse skupaj že zdavnaj šlo predaleč. “To ne more biti res,” pravi – in vendar je.
Sledi popolna tema. Ostra bolečina Dinovega vokala in slojevit spoj klaviatur in kitare s svežo produkcijo pričara osupljiv zvok v skladbi ‘Torn’. Gre namreč za izrazito osebnoizpovedno delo, s katerim se marsikdo lahko čustveno poistoveti. Prvi verzi opisujejo nekaj, kar nima zvoka, imena ali obraza, a vseeno reže globoko. Duševnega trpljenja morda ni mogoče zaznati navzven, a človeka raztrga od znotraj.
Najgloblja skladba na albumu že od prve akustične izvedbe aprila v Beogradu navdušuje oboževalce, kar ne preseneča. Na seznamu pesmi na albumu je postavljena na predzadnje mesto in lahko bi se zgodba tukaj zaključila – tragično in vdano v usodo, a Dino še ni rekel zadnje besede.
Sedem minut očiščenja
Album se zaključi s fiktivno drogo, ‘Apolitical Ecstasy’, ki ne more biti prispodoba za nič drugega kot glasbo samo. Univerzalno zdravilo za dvome, strahove in bolečino. Zaključna pesem je katarzična. Prva in druga kitica vzporedno prikazujeta dve verziji iste osebe: ranjenega otroka in zlomljenega moškega. Oba še vedno vztrajata in strmita k spremembi. Namreč, če ne želimo več ničesar čutiti, če si zatiskamo oči, se vdajamo brezciljni ekstazi, brez vrednot, brez boja, to vodi v praznino in nazadnje v pogubo.
Jelusick so naslovni skladbi posvetili dobrih sedem minut in tako postavili piko na i odlični plošči, poslušalce pa popeljali skozi pekel osebnih, čustvenih in družbenih kriz do upanja na prebujenje in očiščenje.
Aktualnejši in drznejši
Od Follow the Blind Man do Apolitical Ecstasy je preteklo kar nekaj časa. Čeprav je bil debitantski album izdan pred dvema letoma, je v resnici nastal že veliko prej, ko smo Dina in tovarišijo poznali še pod imenom Animal Drive. Spor z diskografsko hišo Frontiers Records je privedel do dolgotrajnega sojenja in razpada tedanje zasedbe, izid albuma pa je bil zakasnjen.
V luči tega lahko rečemo, da je drugi album veliko aktualnejši, lahko bi ga označili tudi za zrelejšega, čeprav predhodnik v resnici v ničemer ne zaostaja, temveč je predvsem drugačen. Na področju produkcije (prvi album je produciral Simon Jovanović, studio Evolucija), vrstni red skladb ni tako tematsko vezan, pod skladbe pa se je v celoti podpisal Dino Jelusić, medtem ko so ideje za nove skladbe v nekaterih segmentih prispevali tudi ostali člani banda.
Sedaj, ko imamo boljši vpogled v razvoj zasedbe preko dveh albumov, lahko rečemo, da Jelusick danes delujejo bolj povezani in enotni, hkrati pa so razvili svoj, prepoznaven zvok. Lastnost, ki jih še posebej zaznamuje je drznost, kajti že na prvem albumu se niso bali eksperimentiranja, sedaj pa lahko trdimo, da so se že povsem osvobodili dvomov in strahov, da bi morali svojo glasbo spraviti v nek kalup.
Vsaj toliko vrstic, kot smo namenili sporočilnosti, bi se dalo posvetiti tehničnim detajlom skladb, ki so vsaka zase mojstrovine. Vsako skladbo posebej bi lahko umestili v ločen žanrski predal, ker je album izjemno kreativen in glasbeno raznolik. Skladbe zahtevajo večkratno poslušanje, da dojamemo njihovo večplastnost in jih začutimo v celoti, čeprav so refreni vselej zelo spevni. Pravoverni metalci bodo morda rekli, da so premalo “true”, tisti, ki pa jih trši ritmi in udarnejši zvoki iritirajo, pa bodo rekli, da so to “pač še eni metalci”. Poslušalci z izostrenim sluhom in odprtim srcem bodo seveda doživeli veliko več od tehnične perfekcije.
Plamen še gori
Sporočilo albuma je morda nekoliko paradoksalno s samim naslovom. Besedila morda niso eksplicitno politična, znajo pa biti družbeno kritična. Prav tako notranje stiske, duševne bolečine, ki doletijo slehernika, navsezadnje prežemajo celotno družbo. A vendar, dokler imamo glasbo, ostaja tudi upanje. In prav Jelusick skrbijo, da plamen te bakle ne ugasne. Vsaka skladba zase deluje kot celota, ki izjemno dobro združuje melodijo, aranžma in besedilno sporočilnost, hkrati pa album od začetka do konca vleče rdečo nit življenjskih vzponov in padcev, ki jih v karieri sodobnega ustvarjalca verjetno ne manjka.
Čeprav bi bilo morda lažje slediti trenutnim trendom, Jelusick ostajajo zvesti lastni govorici, in prav zato sodijo v sam vrh sodobne rock/metal glasbe. V obdobju, ko se svet premika s preveliko hitrostjo, se opija s sodobnimi tehnologijami, išče instant rešitve in gleda stran, ko se ne bi smelo, glasba Dina in tovarišev trka na naša srca in nas še vedno navdihuje, zdravi, združuje in govori tisto, česar besede včasih ne zmorejo!
Ocena: 5/5
Avtor: Patricija Ostrožnik Zupančič