Vsi pandemski pripetljaji so vsaj pri meni resno načeli spomin na to, kaj so “veliki koncerti”. Izkušnjo, ko cela dvorana v en glas prepeva skupaj z nastopajočimi. Pa ne da smo bili vmes čisto brez zabave, a razprodan lokalni kulturni dom, kjer je bil zaradi varnostnih ukrepov zaseden le vsak drugi stol, pod nobenim pogojem ne more zagotoviti enake izkušnje.
Nekaj “velikega” se je zgodilo tudi v torek, ko je Ljubljani končno (spet) uspelo gostiti Judas Priest. Zasedbo, ki je v veliko pogledih nadgradila tisto, kar so pred njimi skovali Black Sabbath. Metalsko subkulturo, po drugi strani pa tudi način življenja. Ideale, slog oblačenja in izražanja, ki tudi po več kot petih desetletjih še vedno privabljajo nove podpornike. Pa naj si bo to glasba sama ali pa Robovi nakupi usnja v erotičnih trgovinah, genski zapis Judas Priest je prisoten praktično v vsaki pori heavy metala.
A da ne zaidem preveč. Prva je na oder stopila superskupina The Dead Daisies. Zasedba, ki je svojo pot začela leta 2013, vmes pa gostila celo armado znanih obrazov; Richard Fortus (Guns N’ Roses), Jon Stevens (INXS, Noiseworks), Darryl Jones (The Rolling Stones), Dizzy Reed (Guns N’ Roses), Marco Mendoza (Thin Lizzy, Whitesnake), Charley Drayton (The Cult, Divinyls, Cold Chisel), John Tempesta (The Cult, Exodus, Testament), Frank Ferrer (Guns N’ Roses), Alex Carapetis (Nine Inch Nails), Clayton Doley, Jackie Barnes (Jimmy Barnes), John Corabi (The Scream, Mötley Crüe), Alan Mansfield, Brian Tichy (Whitesnake, Foreigner, Ozzy Osbourne), Doug Aldrich (Whitesnake, Bad Moon Rising, Dio, Burning Rain, Revolution Saints), Deen Castronovo (Journey, Bad English, Hardline, Ozzy Osbourne, Revolution Saints) in Glenn Hughes (Trapeze, Deep Purple, Black Country Communion). Čeprav predskupinam običajno ne namenjam pretirane pozornosti, je bilo tokrat nekoliko drugače. Dejstvo, da v trenutni reinkarnaciji poleg Aldricha, Lowyja in Tichyja deluje tudi Glenn Hughes, je bilo že samo po sebi dovolj za zgodnejši prihod na prizorišče. Gospod namreč pri sedemdesetih še vedno premore skoraj takšen glas kot pred skorajšnjimi petdesetimi leti, kar je še posebej prišlo do izraza pri Deep Purple klasikah s plošče Burn (1974). Naslovim ‘Burn’ in ‘Mistreated’, v kateri bi band lahko vključil tudi klaviature. Nič usodnega, a gre le za pomemben element Deep Purple. Podobno bi lahko rekli tudi za njegovo odrsko energijo, ki je v kombinaciji z veščinami ostalih soborcev delovala vse prej kot upokojensko.
The Dead Dasies so v 45 minutah dodobra segreli ozračje in z odliko opravili vlogo predskupine. Gre namreč za koherentno enoto, kjer vsak element obvlada svoje naloge. Zato me je ob zaključku začelo spremljati sladek pomislek: Judas Priest se bodo morali še presneto potruditi!
Štiri leta po nastopu v Tolminu (TUKAJ lahko preberete naš koncertopis) so se ob zvokih ‘War Pigs’ someščani Black Sabbath znova vrnili v Podalpje. V sklopu praznovanj svoje 50-letnice, ki se je tehnično gledano zgodila že pred izbruhom pandemije, so metalski bogovi prirohneli tudi v Ljubljano. Morda le na nepravo prizorišče, vendar je bilo o zvočnem prekletstvu Stožic povedanega že dovolj. Sprehod čez zgodovino zasedbe je začela ‘One Shot at Glory’ iz časov plošče Painkiller (1991), ki je na tokratnem repertoarju tudi najbolj zastopana. Čeprav gre morda za manj znano skladbo, lahko takšna dejanja le pozdravljamo, da bend nenehno posodablja seznam skladb in ne postaja nostalgični akt; in to ne na način Iron Maiden, ki postajajo vse daljši, hkrati pa izvajajo vse manj klasik. Se ne spreminja v to, kar so postali Guns N’ Roses, AC/DC ali Kiss, kjer se repertoar v zadnjih dvajsetih letih praktično ni spremenil. Prav tako je bilo pametno, da so Judas Priest preklicali svojo odločitev o odpustitvi Andyja Sneapa. Seveda, ostali štirje bi tako zaslužili več, a Halford in tovariši so bend, ki potrebuje dve kitari, zato so vsakršne drugačne misli zelo bogokletne. Nadomestek Glenna Tiptona se je namreč odlično ujel z Richiem in ostalimi, kar je bilo opazno tudi med nastopom. Napisano je veljalo tudi za ‘Lightning Strike’ z aktualnega albuma Firepower (2018, recenzija). Čeprav bi namesto nje raje slišal ‘No Surrender’, je lepo videti, da bend verjame v svoj material tudi po zaključku turneje.
Opominu, da bend še vedno ustvarja nov material, je sledil povratek v preteklost. Tokrat v osemdeseta, ki jih veliko oboževalcev označuje za bendov vrhunec. Napočil je namreč čas za klasični trojček ‘You’ve Got Another Thing Comin’, ‘Freewheel Burning’, ‘Turbo Lover’, ki je bil deležen glasnega odobravanja publike, kar je pohvalil tudi pevec Halford. Nadaljevanje koncerta je bilo posvečeno vnovičnemu srečanju z albumom Painkiller, s katere smo lahko slišali tudi ‘Hell Patrol’ in ‘A Touch of Evil’, nato pa je ta dosegel vrhunec. Živi dokaz, zakaj je Rob Halford bog metala. Če je skupina v Tolminu osredotočila na recimo temu bolj “hitre pesmi”, je bil tokrat poudarek namenjen epskim ‘Victim of Changes’, ‘Blood Red Skies’, ‘The Green Manalishi (With the Two Prong Crown)’ in ‘Diamonds & Rust’, ki so koncert ponesle v nove višave, svoj absolutni vrhunec pa dosegle z nesmrtno ‘Painkiller’.
Glasno vzklikanje publike je omogočilo nadaljevanje koncerta. Tako smo lahko v dodatku slišali še ‘Electric Eye’, motoristično ‘Hell Bent for Leather’ in pa seveda verjetno največji komercialni uspešnici Judas Priest – ‘Breaking the Law’ in ‘Living after Midnight‘. In čeprav sem na koncertu pogrešal dobrodelno slikanje z Robovim motorjem, je zasedba v zaključnem delu poskrbela še za eno presenečenje. Veliko podobo bika, s katerim so se poklonili rodnemu Birminghamu.
Koncerta The Dead Daisies in Judas Priest sta presegla vsa pričakovanja. Obe skupini namreč tolčeta z vsemi cilindri, zaradi česar jih nikakor ne zamudite v živo. Če bom pri sedemdesetih zgledal tako dobro in ostal tako mladosten, si lahko samo čestitam!
