MARK LEMER: ‘Homogena celota’

FOTO: Mark Lemer (zasebni arhiv)

Drugi del intervjuja z domačim kitarskim virtuozom Markom Lemerjem (prvi del je na voljo TUKAJ).

ROCKER.SI: Ali ste kdaj vsaj začeli s pripravami tretjega albuma?

MARK LEMER: Pred dokončnim razpadom YUNK-ov smo s čisto drugo ekipo nameravali pripraviti in posneti album, vendar do tega ni prišlo. Takratno postavo smo sestavljali Benč, Jani Hace (bas kitara), Tone Dimnik – Čoč (bobni), Edi Šibenik Veterinni (klaviature) in moja malenkost. Šlo je za drugačne energije, ki so projekt vlekle v precej nerockovsko smer.

ROCKER.SI: Leta 1991 ste se vrnili na sceno s ploščo Prevara, kjer je mesto pevca prevzel Brane Kac.

MARK LEMER: Z albumom Prevara smo se podali v drugo smer. V bolj purplovske vode, kjer so bile tudi solaže manj eksplicitne in v slogu mojih vzornikov, (kot so mi očitali nekateri), songi pa so bili bolj melodični. Brane je svojo vokalno vlogo opravil odlično.

ROCKER.SI: Kako ste sploh zaključili? Kakšna je bila scena v novem desetletju?

MARK LEMER: Ekipa ni bila več tako homogena, suverena. Poznala se je tudi odsotnost Benča, zaradi katere smo izgubili lep delež medijske moči. Poleg tega se je začela spreminjati tudi scena sama. Tako koncertno kot studijsko. Nastopov je bilo manj. Vse skupaj se je začelo obračati k igranju priredb. V repertoarju je bilo potrebno imeti čim več zadnjih in čim manj avtorskega materiala. Zaostrile so se tudi zahteve založnikov. Izvajalci smo morali plačevati za vedno več stvari.

Verjetno smo zaključili tudi zaradi trme, saj se tega nismo hoteli iti (smeh).

ROCKER.SI: Imate v načrtu kakšno vrnitev?

MARK LEMER: Verjetnost je majhna. Kar počne Janez sedaj, je zares vrhunsko.

ROCKER.SI: Kako si preživel preostanek devetdesetih?

MARK LEMER: Naj omenim, da je takrat vedno več glasbenikov pričelo z dejavnostmi – igranjem v več glasbenih projektih na enkrat, kar zame osebno še danes predstavlja velik problem. Energija benda se več ne združuje v eno, ampak je razpršena na več strani. V smislu, nekje bo že uspelo, vendar ni vedno tako.

Iz tistih časov bi izpostavil še projekt Ognjerezi. Skupaj smo posneli album, ki ni nikoli izšel, kajti tik pred podpisom pogodbe za nemško založbo, se je pevec (Dimitrij Žigon, op. a.) preselil na Novo Zelandijo. Za iskanje novega pevca pa tudi ni bilo več energije. Poleg tega je potrebno poudariti, da je bil takrat tudi hard rock že v skorajšnjem popolnem zatonu.

ROCKER.SI: V prvih letih novega tisočletja si skupaj z Apolonio Šterk ustanovil zasedbo Lunapark (kasneje Lunn-a-park). Sledila je prva pesem ‘Lunatik’, njej pa prvi album Labirint (2005). Lahko kaj več o projektu?

MARK LEMER: Želja je bila ustanoviti power pop projekt, ki bi bil všečen širši publiki. Sicer je album na koncu zvenel mnogo trše, kot se je planiralo, a nam je kljub vsemu zelo pri srcu (smeh).

V tistem obdobju se je pop rock scena precej odprla, kar se je odražalo pri nastopih v živo kakor tudi pojavljanjih v vseh (takrat prisotnih) oblikah množičnih medijev. Zaživela je video produkcijska scena, pa tudi radijske postaje so vrtele glasbo, ki so jo ustvarili domači glasbeniki.

ROCKER.SI: Leta 2007 ste izdali nadaljevanje prvenca, ploščo Area. Kateri album ti je ljubši?

MARK LEMER: Vsekakor Area. Album predstavlja nadgradnjo v zrelosti in aranžmajih, kar so prepoznali tudi mediji, vendar je bilo sila težko držati bend v homogeni celoti. Na usodo banda je vplivala prej omenjena situacija, ko so nekateri glasbeniki delovali v več projektih hkrati; z Apolonio sva se zato odločila, da zasedba preneha z delovanjem.

ROCKER.SI: Ali ste kdaj začeli s pripravo tretjega albuma?

MARK LEMER: Album je bil praktično posnet, vendar nikoli objavljen.

ROCKER.SI: Ustaviva se še nekoliko pri tebi kot glasbeniku. Katere plošče in izvajalci so najbolj zaznamovali tvoje ustvarjanje in nam bi jih priporočil?

MARK LEMER: Stvari je zelo veliko (smeh). Vsekakor moram omeniti album Deep Purple In Rock (1970). Gre za eno prvih plošč, ki me je „zbudila“ in postavila moje glasbene smernice. Potem je tukaj Rory Gallagher in njegov koncertni album Live Taste (1971), ki ga je slednji soustvaril z zasedbo Taste. Pa Gary Moore in albuma Corridors of Power (1982) ter Victims of the Future (1983).

Najbolje me je fascinirala plošča Marching Out (1985), ki jo je izdal Yngwie Malmsteen. Pa to ne zaradi tega, ker sem tu v nekem obdobju črpal stil in motivacijo, ampak zaradi dejstva, ker gre res za neverjeten album, ki mu z veseljem prisluhnem še danes. Drugače me je zaznamovala tudi stara blues rock scena. Vse od Johnnyja Winterja do Ricka Derringerja.

V osnovi sam še zmeraj prisegam na staro šolo, kar pa ne pomeni, da izklapljam moderno sceno. Dober song je dober, ne glede na stil in leto izida.

ROCKER.SI: Imaš še kakšno zaključno misel?

MARK LEMER: Če si želite dobrega „Strata“ ali tattoo, veste kje me najdete (smeh).