Live Report: Ghidrah, Vinegar Hill, Equilibrium
+ Dark Tranquillity, @Mostovna, 4/4/2018
Kolikokrat na leto povprečnega osrednjeslovenskega metalca zanese v Solkan? Verjetno okrog dvakrat. Enkrat, ko se izgubi na poti na Metaldays, in še enkrat, ko se izgubi na poti domov. Kdaj pa ste bili nazadnje na Mostovni? Če je odgovor na Children of Bodom leta 2015, je skrajni čas, da primorsko umestite v svojo redno koncertno ruto – Mostovna namreč ponuja na veliko. Tokrat so navdušili z gothenburškimi melodic death legendami Dark Tranquillity, v spremstvu ravno malenkost manj legendarnih Equilibrium.
Dark Tranquillity so na sceni že vse od leta 1989. Za sabo imajo enajst studijskih albumov, najnovejša Atoma je izšla novembra 2016. V novi veji evropske turneje jo nameravajo približati tudi publiki, ki je bila dosedaj izvzeta iz različnih razlogov – predvsem so se osredotočili na manjša prizorišča in klubske koncerte, kamor po tej prijetni definiciji spada tudi naša Mostovna. Atoma je njihov že drugi izdani album po zadnjem obisku pri nas, leta 2010 skupaj z Insomnium v ljubljanski Cvetličarni – le nekaj mesecev poprej pa v isti družbi tudi na pokojnem Metalcampu. No, letos so se z Insomnium vendarle zgrešili za dan ali dva, ampak smo bili posledično vsaj že ustrezno ušesno ogreti za švedske novosti zadnjega desetletja.
Foto: Žan Žak Martinjak
S čim po vseh teh letih ustvarjanja Dark Tranquillity še vedno prepričajo? Čeprav spadajo v skandinavsko jedrno pionirsko death skupino, si dovolijo mehkejše ustvarjalne vzgibe – brez, da bi pri tem izpulili svoje korenine. Atoma ni njihov prvi album, vsebujoč Mikaelov čudovit clean vokal ter bogate klaviaturne spremljave, ki ponekod le odvajajo od običajne ostrine, spet drugje pa se skorajda popolnoma zlijejo s kitarsko linijo in tvorijo nasnutek celotne skladbe.
Tako album, kot naš novogoriški špil in načeloma vse postavke turneje, odpira ‘Encircled’. Slednja je nekako še najbolj groba skladba na albumu, brez clean vložkov in le subtilnimi podtoni harmonij, ki pridejo do izraza kasneje. Lepo se izlije v ‘Atomo’ in kasneje ‘Forward Momentum’, kjer že opazimo počasno prevlado klaviaturske rdeče niti. In čudovitega, že prav misteriozno shizofrenega odnosa cleana in growla, kar ostane najmočnejša karakterna poteza celotne stvaritve. Z izjemo ‘Force Of Hand’, celoten turoblentni, a manj močni srednji del Atome live izpuščajo in se ustavijo šele pri ‘Clearing Skies’, v Gorici pa tudi debitantsko v živo še pri ‘When The World Screams’. S tem je Atoma tudi predstavljena, ostale postavke setliste predstavljajo starejša dela.
Malce je škoda, da se v živo ne držijo albumskega zaporedja, saj se s tem izgubi del doživetja razvoja albumskega sounda, vendar s prepletom del predvsem iz Fiction (2007) vzdušje ohranjajo v ravnotežju. Nastop tudi zaprejo z ‘Misery’s Crown’, ki je nesporni Fiction hit in stilsko lepo ujemajoč z Atomo – verjetno že predstavlja nasnutek ideje, na višjem nivoju izpopolnjene in predstavljene šele v letih kasneje. Velja omeniti še v bisu odigran ‘Lost To Apathy’, ki ga na odru niso izvedli že vse od leta 2014. Kar lep nabor ekskluzivnih presenečenj za Slovence, ki jih imajo Dark Tranquillity po frekventnih obiskih in prijetnem vzdušju sodeč ravno toliko v čislih, kot mi njih.
Foto: Žan Žak Martinjak
Naši stari znanci so tudi tour support, nemški Equilibrium. Hozentregerski blackerji so še vedno najbolj vesel black bend na svetu, kljub svoji nazi šprahi, ki je tako ali tako ne gre razumeti. Tudi oni so 2016 izdali zadnji album, Armageddon, ki je vseeno malenkost bolj darkerski kot predhodna dela. Ob koncu nastopa so od publike v znak naklonjenosti prejeli slovensko zastavo, zato verjamem, da se bodo tudi oni z veseljem še vračali pod Alpe.
Vendar tudi to še ni bilo vse. Za pičlih 23 evrov, kolikor je stala vstopnica, smo dobili več kot pravično mero metala s še dvema predskupinama – Ghidrah in Vinegar Hill. Ghidrah so se kot prvi na odru predstavili s surovim, modernim pristopom, ki spominja na upgrade emo bendov prejšnjega desetletja, medtem ko so Vinegar Hill bolj klasično melodični. Vsekakor dve zanimivi najdbi, vredni nadaljne poglobitve, malo daljše od samo pol ure.
Foto: Žan Žak Martinjak
Še en zelo dobro zamišljen in izpeljan večer, ki je bil vreden praznega mežikanja v strop ob budilki naslednje delovno jutro. Marsikoga koncerti med tednom zvečer odvrnejo od obiska zaradi obveznosti naslednji dan, ampak postreženi s humanim urnikom so povsem normalno izpeljivi. Sploh pa, sreda je itak že skoraj vikend. Mostovna, do naslednjič!
