Live Report: Tribulation + Insomnium,
@Orto Bar, 30/3/2018
Medtem, ko bo skandinavski polotok še nekaj časa nespeč zavit v polarno temo, se naša nežna zemlja počasi že greje v živo pomlad. Skrajni čas je za še zadnjo bajko o temi, mrazu in smrti. Z zasedbo, ki najbolj slikovito predstavlja finsko ljudsko duhovno izročilo – melodičnimi death metalci Insomnium.
Biti death metal bend na Finskem praktično pomeni biti narodnozabavna zasedba. Torej bi lahko rekli, da smo v petek, 30. marca v Orto Baru z Insomnium doživeli poduhovljen večer spoznavanja finske etnologije. Specializirani v svojem žanru so od leta 2002 izdali šest dobro sprejetih, a precej podobno zamišljenih albumov. Spodobna glasba, ki pa do 2016 ni vzbujala posebne splošne pozornosti. Lahko bi rekli, da so predlani z izdajo ‘Winter’s Gate‘ prekoračili klasične okvire deatha, in se ozrli celo v prog. Sicer ne čisto zares, po konceptu pa zagotovo – štiridesetminutna enovitna, emocionalno ilustrativna zgodba o nekem drugem času, svetu in trpljenju, nato umetno razdeljena na sedem obvladljivih delov, jih je izstopila iz (tudi sicer ne tako zelo povprečnega) povprečja.
Sedem delov paradnega ‘Winter’s Gate’ je odprlo tudi metalsko sezono ljubljanskega Orto Festa, praktično res na zadnji mrzli vikend te zime. Hladna misterioznost, ki je že v nasnetem klaviaturskem intru zavela v razprodani veliki dvorani Orto Bara, je v trenutku odprla svet vetra, morja in brezupa, ki uvaja v vikinško zgodbo albuma. Množica poslušalcev, ki je prostor pokupila do zadnjega kotička, je bila tudi s pripovedovalnim delom stvaritve več kot dobro domača, zato se je bilo povsem pravljično množično potopiti v doživljanje live različice.
Foto: Hana Slapar
Če album odpre nežna, stopnjujoča predstavitev neke nepopisljive moči, ki jo sama vidim kot moč morja, potem bi v nenadnem preseku z double pedalom, energičnimi rifi in moči polnim growlom lahko videli upor še upanja polnega človeka proti naravi. Prav neverjetno je, kako Insomnium ustvarijo doživetje. Do konca drugega dela se širno morje umiri. Preplavi ga melanholična megla, v skritem upanju dosega kopnega. Nato pa presenečenje – romanticiran akustični kitarski vložek in clean vokal, kot povratek upanja ob ugledu gore, ki se dviguje iz megle. Polna melodičnost, ki nastopi v tem delu je pravi podpis Insomnium. Zatišje pa je le umiritev pred nevihto. Vrnitev grobega vokala spet naznani spopad mogočnih vikingov proti še bolj mogočnemu mrzlemu morju. Takrat se odprejo – peklena vrata zime. Kot simbol pogube in končne smrti, ki na koncu vedno premaga še tako vroče življenje. Zima se izplazi izpod gora, usmerjena z Niiovimi najglobjimi vokali in zapakirana v pravo brutalno poezijo. Ali je skrivnostna upodobitev ženske, ki pogubi vikinška prezebla srca zgolj podoba zime ali kakega drugega mitološkega bitja, ne ujamem… ah, zelo estetsko.
A tudi nevihta umre. Izpoje se v ponovno, vedno nežnejšo akustiko in lirični klaviaturski izhod. V piš vetra in razmršenega postnevihtnega razpršenega morja. Death je pač death, nima smisla, če na koncu vsi ne umrejo. V Ortu smo imeli za vzdušje še polarni sij – reflektorji so nas presijali do zgodnjih stopenj epilepsije. Mogoče pa le subtilno opozorilo, da je ‘Winter’s Gate’ delo, ki ga je potrebno doživeti z zaprtimi očmi.
Foto: Hana Slapar
No, po zaključku pripovedke je ostalo še več kot dovolj časa za malo klasične Insomniumske zlobe. Slišali smo še nekaj hitov s starejših plat, od “While We Sleep”, “Down With The Sun”, “The Promethean Song”, do “Only One Who Waits”. Kar prijetna osvežitev spomina za vse, ki so se razbijanja arkad na Insomnium veselili že vsaj od Tolmina 2016.
Če že govorimo o tem, kdo se je koga veselil, sem se sama zelo veselila tudi njihovih čezmejnih sosedov, plesočih Tribulation. Menda so se tudi oni odrezali kot se spodobi, ampak mene je po žensko zafrknila ura v kopalnici. Ki je nihče ni premaknil naprej. Dejansko. Pri teh, menda odraslih letih. Kurc pa mejkap.
