John Sheahan je edini še živeči soustanovitelj The Dubliners. Irskega fenomena, ki je nastal leta 1962 in je v svojem petdesetletnem obstoju odigral pomembno, morda celo ključno vlogo pri promociji in popularizaciji ljudske glasbe s smaragdnega otoka. Naj si bo to ‘Dirty Old Town’, ‘Seven Drunken Nights’, ‘Muirsheen Durkin’ ali katera četrta. Gre za ansambel, ki ga tako ali drugače pozna vsak.
Z danes 81-letnim glasbenikom sva na večer pred dnem Svetega Patrika razvila zanimiv pogovor, ki je se je dotaknil marsičesa. Med drugi tudi prihajajoče 60-letnice, pokojnega Roryja Gallagherja in obiskov Slovenije.
ROCKER.SI: Pozdravljen, kako si?
JOHN SHEAHAN: V redu, hvala, Nejc.
ROCKER.SI: Se že pripravljaš za jutrišnji dan Svetega Patrika (bil 17. marca 2021)?
JOHN SHEAHAN: Letos bo vse potekalo preko spleta. Sam ne bom sodeloval pri nobenem projektu. Bom pa vadil za naslednje leto, ki bo, upam, spet vsaj približno normalno (smeh).
ROCKER.SI: Ali si se med pandemijo lotil kakšnega novega konjička?
JOHN SHEAHAN: Dobil sem več vabil. Med drugim so me prosili, če bi lahko prispeval pesem za spletni festival, posvečen tradicionalni glasbi. Napisal sem pesem o podobah z glasbenih srečanj (gosli, piščali itd.). Sodeloval sem tudi pri nacionalnem dogodku, ki ga je organiziral Poetry Ireland. Šlo je za projekt, v katerem so lahko ljudje, ne glede na to, ali so pesniki, izrazili svoja čustva, povezana s pandemijo. Prosili so me, če lahko napišem uvodno vrstico. V nadaljevanju pa je lahko vsakdo prispeval vrstico. Mislim, da so jih dobili več kot 500, ki jih je urednik nato uredil v smiselno celoto. Na koncu sem prispeval še zaključno vrstico. Šlo je za zanimiv projekt, ki so ga imenovali Poemathon. Nekakšen maraton pesmi.
Nadaljujem tudi z ustvarjanjem glasbe, saj skoraj vsak dan igram gosli in piščali. Poleg tega je tukaj še vnuk, ki mu pomagam pri učenju, saj je pred kratkim tudi sam začel igrati [pločevinasta piščalka, op. p.]. Lahko bi rekla, da sem kar zaseden (smeh).
ROCKER.SI: Lani si izdal svoj samostojni prvenec Flirting Fiddles (naročila), ki je v celoti instrumentalen. Ali si zadovoljen z odzivi, meni je bil zelo všeč?
JOHN SHEAHAN: Dolga leta sem si obljubljal, da bom izdal album z izključno svojimi kompozicijami. Vrsto let so se moja dela pojavljala na ploščah The Dubliners, vendar sem si zmeraj želel, da bi izdal tudi zbirko skladb, ki bi izšla pod mojim imenom. Ko sem dopolnil 80 let, so me otroci opomnili, da bi bil zdaj morda čas (smeh).
Z odzivi sem zadovoljen, saj so bile reakcije zelo dobre. Šlo je za pestro mešanico različnih slogov.
ROCKER.SI: Ali načrtuješ njegovo nadaljevanje?
JOHN SHEAHAN: Možno. Ne delam tolikšnih načrtov. V arhivu imam kar nekaj skladb, ki jih še nisem uporabil. Kdo ve, morda ga izdam, ko bom star 85 let (smeh).
ROCKER.SI: Odpraviva se v preteklost. Si eden od (so)ustanoviteljev The Dubliners. Naslednje leto bo minilo 60 let od vaše ustanovitve. Ali so v načrtu kakšna posebna praznovanja?
JOHN SHEAHAN: Z leti sem postal zadnji član klasične postave. Če sem čisto odkrit, sploh še nisem razmišljal o njej. Vsekakor pa gre za obletnico, ki ne sme ostati spregledana. Morda bomo šli čez katalog in preverili, kaj se skriva v arhivu.
ROCKER.SI: Morda kaj v slogu nekakšnega boxseta?
JOHN SHEAHAN: Morda, z leti so različne založbe izdale že toliko kompilacij.
ROCKER.SI: Drži, vendar se teh ne dobi kar tako. Ko sem bil na Irskem, sem obiskal kar nekaj ploščarn, ki pa jih niso imele veliko. V Nemčiji sem imel več sreče.
JOHN SHEAHAN: Zanimivo.
ROCKER.SI: Tudi naslednje vprašanje se nanaša na vašo diskografijo. Leta 1992 ste izdali kompilacijo 30 Years: A-Greying, s katero ste počastili takratno 30-letnico. Na njej lahko slišimo tudi Roryja Gallagherja, s katerim ste posneli ‘Barley And Grape Rag’. Kako je potekalo snemanje? Ali ste posneli več skladb, ki morda še čakajo na izdajo?
JOHN SHEAHAN: Skupaj smo posneli samo omenjeno skladbo. Na plošči smo sodelovali z več gosti. Ronnie [Drew] je Roryja poznal od prej, saj sta se večkrat srečala v Nemčiji. Zdelo se nam je zanimivo, če bi združili njuna glasova, zato smo ga povabili k sodelovanju. Dogovorili smo se za njegovo ‘Barley And Grape Rag’. Tisti čas smo bili ravno na turneji po Veliki Britaniji. Pred koncertom v Londonu smo imeli nekaj ur časa, zato smo se srečali v njegovem studiu. Skladba je nastala v kakšni uri ali dveh. Mislim, da je izpadla dobro, saj zveni zelo naravno in organsko. Pa tudi sam kontrast med njunima glasovoma je nekaj posebnega.
Spomnim se, da sem po snemanju Roryju dejal, da sem bil pred začetkom kar malo nervozen, saj pred tem še nismo izvajali takšne glasbe. Sam je dejal nekaj podobnega, ker bo snemal s The Dubliners (smeh).
ROCKER.SI: Roryja žal nisem nikoli srečal v živo, vendar se mi zdi, da je bil zelo dostopen.
JOHN SHEAHAN: Absolutno. Res sem vesel, da je prišlo do sodelovanja. Sploh zaradi dejstva, ker tudi njega žal ni več med nami.
ROCKER.SI: Ali ste se kdaj dogovarjali, da bi skupaj posneli cel album?
JOHN SHEAHAN: Ne ravno. Takrat smo bili veseli, da nam je uspelo ustvariti skladbo za omenjeni album. Če bi vsi živeli dlje, bi morda prišlo tudi do takšnega sodelovanja. Se nam je pa čez kakšno leto pridružil med nastopom v Londonu, da smo skupaj izvedli ‘Barley And Grape Rag’. Kot glasbeniki smo se vedno radi družili s predstavniki drugih žanrov in si širili obzorja.
ROCKER.SI: Letos mineva tudi 10 let, kar sem vas videl in spoznal v Križankah. Čudovita izkušnja. Kdo bi si mislil, da bom deset let kasneje takole kramljal s tabo.
JOHN SHEAHAN: Res je (smeh).
ROCKER.SI: Nedolgo za tem se je poslovil tudi Barney McKenna. V lanski božično-novoletni sezoni ste javno prvič predvajali njegov poslednji koncert z vami. Ali ga nameravate uporabiti tudi v sklopu prihajajoče 60. letnice? Bo ta morda izšel na vinilu?
JOHN SHEAHAN: Šlo je za koncert, ki smo ga imeli v Christ Church Cathedral, ki bo morda res izšel na vinilu. Trenutno urejamo njegovo zvočno verzijo.
ROCKER.SI: Če bo, ga bom kupil prvi dan (smeh).
JOHN SHEAHAN: Odlično (smeh). Ko si ravno omenil Križanke, gre za čudovito prizorišče. Spomnim se, da je bilo na koncertu veliko mladih. Prav tako se spominjam lignjev na žaru, ki so nam zelo teknili (smeh).
ROCKER.SI: Kje se po tvojem skriva razlog za tolikšno popularnost in brezčasnost irske glasbe? In to tudi med “neirskimi” poslušalci. George Murphy, s katerim sem se pogovarjal pred kratkim, je kot enega od razlogov izpostavil vašo zgodovino, ki je izredno bogata, posledično pa tudi privlačna za tujce. In pa seveda pregovorna irska sproščenost.
JOHN SHEAHAN: Zagotovo, naša ljudska glasba pokriva veliko stvari. Pa ne mislim zgolj revolucionarnih pesmi, saj so tukaj še številne druge, s katerimi se ljudje lahko poistovetijo. Kolikor vem, se je v času industrijske revolucije v Evropi izgubilo precej ljudske glasbe, na Irskem pa je ostala. Gre za nekaj, s čimer se ljudje lahko poistovetijo. Poleg tega pa je tukaj tudi, kot si že omenil, naša sproščenost, saj življenja ne jemljemo preveč resno.
Za primer lahko vzameva Nemčijo in njene državljane, ki so zelo natančni in točni. Če se je nastop začel ob 20.00 in se na odru nismo pojavili naslednjo minuto, se je v dvorani začelo počasno ploskanje. Včasih smo jih namenoma pustili ploskati nekaj minut, nato pa smo stopili na oder. Naredili nekaj, kar je v čistem nasprotju z njihovo naravo (smeh). Mislim, da si del njih na skrivaj želi biti takšen kot mi, da smo bili tudi zaradi tega vedno dobro sprejeti.
ROCKER.SI: Ali si kdaj razmišljal, da bi napisal spomine?
JOHN SHEAHAN: Ravno letos sem začel s pisanjem. Napisanih imam nekaj poglavij, vendar ne toliko, kot sem načrtoval. Glede na to, da sem zadnji iz originalne postave, čutim nekakšno odgovornost, da poskrbim, da nekatere zgodbe ne bi bile pozabljene.
ROCKER.SI: Govoriva o dveh ločenih knjigah ali nekakšni kombinaciji obojega?
JOHN SHEAHAN: O nekakšni kombinaciji obojega. O moji zgodbi in zgodovini The Dubliners, ki bi bila predstavljena z mojega vidika.
ROCKER.SI: Nekakšna zbirka različnih slik, citatov in podobnega?
JOHN SHEAHAN: Nekako tako. Doma imam celo kopico starih člankov in podobnih stvari. Potrebujem več discipline, da bi se lahko bolj zakopal v arhiv. Poleg tega pišem tudi poezijo. Leta 2015 sem izdal Fiddle Dreams (naročila: Dedaluspress, Amazon). Gre za zbirko pesmi, ki obravnavajo različne stvari. Med njimi boste našli tudi skladbe, posvečene originalnim članom The Dubliners, ki jih danes žal ni več med nami.
ROCKER.SI: Luke Kelly se mi zdi nekakšen neizpeti junak irske glasbe, saj gre za glasbenika, ki se je družil tudi z Jimijem Hendrixom, The Kinks in podobnimi. Za človeka, ki je rad preizkušal nove stvari.
JOHN SHEAHAN: Drži, v njem je bilo tudi nekaj rockerja. Srečal se je z Jimijem in Paulom [McCartney] ter še nekaterimi drugimi, ki so v šestdesetih in sedemdesetih delovali v Londonu. Družili smo se tudi s The Hollies, s katerimi smo imeli kar nekaj srečanj, ki so se zavlekla pozno v noč (smeh).
ROCKER.SI: Ali spremljaš novodobne izvajalce? Bi nam koga priporočil?
JOHN SHEAHAN: Omenil si že Georgea Murphyja, potem pa so tukaj še Declan O’Rourke, Damien Dempsey, Imelda May in Glen Hansard. Zunaj je cela vrsta novih imen, ki so zrastla pod vplivi naše glasbe. Veliko od njih se mi je pridružilo tudi na praznovanju 80. rojstnega dneva, ki sem ga imel v Dublinu. Lepo je videti, da sem še vedno zanimiv za mlajše generacije (smeh).
ROCKER.SI: Nedvomno, saj nisi sodeloval zgolj z domačimi izvajalci, ampak še s celo kopico drugih. Na katero sodelovanje si najbolj ponosen? S kom bi rad sodeloval v prihodnosti?
JOHN SHEAHAN: Uh, težko vprašanje. Morda bi izpostavil sodelovanje s Kate Bush, s katero sem sodeloval v času njene plošče Hounds of Love (1986). Slišite me lahko na skladbi ‘Jig Of Life’. Med nama se je razvilo čudovito prijateljstvo. Ko smo bili s The Dubliners v Veliki Britaniji, sem jo povabil na nekaj koncertov. Ostala sva v stikih, saj si še vedno pošiljava novoletne voščilnice in podobno. Čudovito dekle (smeh).
ROCKER.SI: Ali se obeta kakšno sodelovanje, kot ste ga izvedli, ko je umrl Ronnie Drew?
JOHN SHEAHAN: O tem pa sploh nisem razmišljal. Morda mi ravno polagaš ideje v glavo (smeh). Če me spomin ne vara, je skladba delo Bona in še nekaterih. Šlo je za poklon, saj je Ronnie v tistem času bolehal za rakom. Šlo je za izjemno čustveno izkušnjo, pri kateri je sodelovalo veliko znanih obrazov. Skladbo smo posneli hitro, saj so vsi prisotni rade volje prispevali svoj čas. Šlo je za čudovito srečanje prijateljev.
ROCKER.SI: John, bilo mi je v izjemno čast. Še posebej, ker si nisem nikoli predstavljal, da se bom 10 let po koncertu v Ljubljani takole pogovarjal s teboj. Imaš kakšno zaključno misel?
JOHN SHEAHAN: Malenkost, v pogovoru sem zelo žival. Rad bi pozdravil promotorko, ki nam je urejala koncerte v Sloveniji in regiji. Milica [Theessink], če bereš ta intervju, mislim nate in na čudovite stvari, ki smo jih doživeli skupaj.
