Kreslin v intimnem vzdušju na gradu z glasbo pregnal dež

Vlado Kreslin - Cankarjev dom, 6. december 2018 (Foto: Aleš Žnidaršič)

Še enkrat mu je uspelo. “No rain, no rain, no rain!” Ne vem, kako. Svoje vsem poznane in zimzelene, mogoče celo že prevečkrat slišane skladbe odpoje s tako prepričljivostjo in vnemo, da vedno znova očara in navduši. Četudi smo ga videli že v nešteto oblikah, od legendarni Križank do uglajenega Cankarjevega doma in vse vmes. Še vedno poskrbi za čudovit glasbeno-poezijski večer, prepleten z zgodbami iz njegovega bogatega življenja. Toliko lepih in zanimivih stvari se mu je zgodilo in v užitek nam ga je poslušati, kako pripoveduje o dogodivščinah z Beltinško bando. Zgodbe o starem očetu in o glasbenih kolegih, s katerimi je nastopal. Se učil in razvijal. On nadaljuje.

Vlado Kreslin na gradu Jable (Foto: Gal Jerman)

Verjetno bo igral, dokler bo lahko, in mi kot dobre glasbe željna publika si ne želimo nič drugega. Te zgodbe, ki jih prebira iz svoje lastne knjigice, smo nekajkrat že slišali, ampak vselej na drugačen način. Privlači, ker je naraven in spontan. Ko imaš za sabo tako dolgo glasbeno pot in toliko lepih pesmi, izjemen glas, karizmo, in ko si verjetno eden najboljših avtorjev v slovenski zgodovini, potem je vse ostalo lahko. Na intimnem dogodku, ki ga je na gradu Jable v Loki pri Mengšu organizirala Eva Cimbola, je Vlado Kreslin ponovno igral na svojo črno kitaro.

Tokrat so sicer padale kapljice, ampak z vpitjem – kot na legendarnem Woodstocku – “No rain!” na vsakih petnajst minut nam je skupaj uspelo preprečiti najhujše. Nekateri so bežali pod streho, drugi smo mu sledili v nastopu pod odprtim nebom. Rosilo se je in večerilo, bilo je hladno, ampak bili v zavetju dobre glasbe in odličnega vina. Vlado pa je igral naprej. Na majhnem odrčku z rumeno osvetljavo, s črno kitaro in orglicami. “Nekaj pa je še takih ljudi, ki se jih človek razveseli …”

Zakartana ura, pa očetovo potovanje v Maribor, kjer si je s prvo plačo kupil tisto črno kitaro, zgodbe iz njegove mladosti in še in še. Dež ni imel prav nobenih možnosti. Glasbeni mojster se je spomnil na primer lanskoletnega koncerta v Križankah, ko so ga podobno vsi svarili, naj ga prestavi v Cankarjev dom, saj je obstajala velika možnost padavin, toda Vlado kot Vlado pač ni odstopal. Vztrajal in boril se je, no …  in na koncu res ni bilo dežja ter je začuda izpeljal koncert. Tokrat se je po odigranem še podružil, podpisal nekaj albumov in se pogovoril z gosti, ki so mu tekom večera služili kot mali zborček. Kot spremljava njegovih čutnih pesmi, akustičnih z vmesnim povezovalnim besedilom. Vse se da.

Še zmeraj malce pod vtisom čudovitega koncerta Vlada Kreslina. Eva Cimbola, čestitke, dobr si tole spedenala?? Več pa na Koncerti na gradu Jable?

Objavil/a Robert Pečnik-Pečo dne Petek, 31. maj 2019