“Zadnji avgust, poletje je šlo, siva te naredi še lepšo. Dosti mene je ti, dosti tebe sem jaz, dosti mene še zdaj leti!” Tako se je pričel večer slovenske glasbe v dobri družbi Vlada Kreslina pod ljubljanskim nebom v nabito polnih Križankah. Sedaj že tradicionalno zbirališče vseh požiralcev višje kulture in zbirateljev koncertnih spominov za v album. Za Kreslina bo to že sedemindvajseta sličica in bržkone tista najlepša. Najbolj sveža in najbolj pristna. Poleg vsega pa smo pregnali še dež, ki je tako vztrajno grozil, da nam bo pokvaril večer. Mali bogovi in Beltinška banda s spremljavo Big Band Orkestra Slovenske vojske so poskrbeli za dobro voljo, plesno energijo in glasno petje.
“No rain! No rain! No rain!” je tekom koncerta kot na Woodstocku daljnega leta 1969 vzklikal gospod Kreslin in nas spravljal v ekstazo. Energičen kot vedno, morda še bolj sedaj kot pred leti. Zagotovo pa so bolj uigrani kot celota, odkar sem jih imel srečo poslušati nazadnje. Čutilo se je, da je bila tokrat vseeno malce bolj posebna in svečana priložnost. Koncert na najvišjem nivoju, ki je vztrajal kar 2 uri in 40 minut. Poslušalci in očividci tega spektakla smo mu bili hvaležni za vsako sekundo in za vsako skladbo posebej.
V družbi očeta je predstavil pesmi iz svoje obsežne glasbene zakladnice
Užival pa je tudi prekaljeni glasbeni maček gospod Kreslin, ki nikakor ni hotel z odra. Vrnitev za vrnitvijo nam je v srca prinesla še vsakič po nekaj skladb. Tako tistih silovitih rokerskih kot tistih bolj umirjenih in romantičnih ljudskih, ki jih je odpel s svojo “bando” in jih na prejšnjih njegovih nastopih morda nismo bili vajeni. Seznam njegovih sedaj že ponarodelih skladb je neskončen, zato se vsaka zdi kot največja uspešnica, njegova moč pa leži v sposobnosti, da jih po vseh teh letih še vedno odpoje z vsem srcem in pretanjenim občutkom. Verjame v vsako spregovorjeno besedo in je čustva zmožen prenesti tudi na druge.
Njegove življenjske zgodbe nas učijo in opominjajo, kaj vse je mogoče in kaj vse nas čaka tam zunaj. Življenje moramo zagrabiti z obema rokama. Naj bo to koncert v Križankah, v Cankarjevem domu, kamor bi koncert prestavili v primeru slabega vremena, a smo skupaj imeli dovolj vere, zaupanja in poguma, da smo vseeno vztrajali, ali pa v Cvetličarni in pred neskončno množico Škisove tržnice nekje na študentski zabavi. Vlado Kreslin je človek za vse priložnosti. Obožujejo ga vsi. On je naš.
“Nocoj igramo za vas!”
Na odru pa se mu je pridružil tudi njegov oče, 90-letni Milan Kreslin, ki vedno znova navduši s svojo iskrivo naravo in častitljivo življenjsko energijo. Mož s črno kitaro, ki si jo je toliko let nazaj kupil s tisto prvo plačo, je vedno deležen velikega aplavza, nato pa se prikloni in v pozdrav vsem sname svoj klobuk. Nedavno je izdal svoji prvi album, če lahko verjamete! Za tistih nekaj minut (Vlado nam je prisrčno zaupal, da je moral pristati na tri skupne skladbe, drugače Milan ne bi prišel vse do Ljubljane) pa vsakokrat postane zvezda večera in nam na obraze pričara nasmeh.
Z izrednim razumevanjem, še posebno ljudske glasbe, je Vlado Kreslin z Beltinško bando in z mnogimi sodelovanji povzročil pravi preporod, saj jo je z osebno noto približal vsem generacijam tako na lokalni kot globalni ravni. Z raznovrstno paleto gostov nam je še enkrat več predstavil pesmi iz svoje obsežne glasbene zakladnice, tako kot se je poslovilo poletje, pa se z njim počasi poslavlja tudi 66. Ljubljana Festival. Zaključek ne bi mogel biti lepši.
