Čeprav se je domača metalska scena te dni odela v drugačno črno, se svet vrti naprej. Ne glede na ves napredek in razvoj človeštva je smrt na koncu še vedno edina konstanta. Edina stvar, za katero lahko trdimo, da se bo z gotovostjo zgodila vsakemu od nas. Veliko prezgodaj se je v ponedeljek za vedno poslovil tudi stvarnik domače hard in heavy scene Mijo Popovič, ki je na krilih dokumentarca Železne stopinje in uspešnih koncertov v Laškem, Kinu Šiška ter Orto Baru s svojo Pomarančo doživljal nekakšno karierno renesanso. Se začel z majhnimi, a gotovimi koraki, vsaj na stara leta vračati v javno življenje in pridobivati tudi širše zgodovinsko zadoščenje.
Čeprav je možnih odgovorov na vprašanje, kako drugačna bi lahko bila zgodovina benda, če se mu zaradi takšnih ali drugačnih mahinacij na koncu ne bi zgodilo to, kar se mu je, in ali bi se dalo tragedijo preprečiti oziroma vsaj oblažiti, precej, je nekaj jasno. Ne glede na plemenitost poskusov takšne stvari pri ljudeh pustijo brazgotine, ki se ne zacelijo kar tako.
Čeprav namen današnje reportaže ni pisanje nekrologa o Miju Popoviču, bi mu kot kronisti koncertnega dogajanja z izpustitvijo naredili veliko krivico. Ne glede na vse je klasična Pomaranča ustvarila dva prelomna albuma, ki sta v večinsko srbohrvaško govoreči Jugoslaviji tudi domače Podalpje postavila na glasbeni zemljevid. Spoštovanje preteklosti je vsekakor pomembna vrlina, vendar to ne sme postati razlog za zanemarjanje sedanjosti oziroma prihodnosti. Potrebno se je učiti iz preteklosti, hkrati pa uživati v stvareh, ki nam jih sproti navrže življenje.
Foto: Vito Stričevič
Nastop thrashmetalskih legend
Torkov večer je bil vsekakor razlog za to, še posebej ko se je polnem Kinu Šiška zatemnilo, iz zvočnikov pa je ob spremljavi vzklikov »Exodus! Exodus!« zadonela Queen klasika We Will Rock You. Sledil je prvi udarec večera – Bonded by Blood. Legendarni ameriški thrash metalci so se v Slovenijo vrnili s samostojnim koncertom in že uvodoma pokazali, da so v top formi. Pevec Rob Dukes, ki se je po več letih vrnil v bend, je po dveh pesmih pozdravil publiko z obljubo: »Jutri boste imeli Exodus mačka!« in prešel v novo klasiko And Then There Were None. Sledila je Children of a Worthless God, njej pa Fabulous Disaster, ki jo je Dukes začinil z uvodno pohvalo slovenskih fenic, v zaključnem delu pa še z impresivnim krikom, ki ga je nekajkrat ponovil tudi v nadaljevanju.
Z Brain Dead so se pojavili tudi prvi crowd surferji, ki so dodatno začinili vroče ozračje. Na repertoarju seveda nista manjkali niti Deathamphetamine in Blacklist, kjer je bil maestro Holt deležen krajše kitarske pomoči pevca Dukesa in enega od roadijev ter se tako v miru odžejal. Prescribing Horror je sledila krajša zatemnitev in prehod v The Beatings Will Continue (Until Morale Improves), njej pa spet krajša zatemnitev in predstavitev benda ter zahvala, da smo bili kot publika najboljši od vseh dosedanjih evropskih koncertov. Večer je nadaljeval dvojec War Is My Shepherd in A Lesson in Violence, njemu pa z delčkom Raining Blood preoblečena The Toxic Waltz, kjer nas je Dukes skušal potegniti za nos s šalo, da smo dosegli konec večera, in sklepna Strike of the Beast.
Exodus so nam v dobrih 80-ih minutah servirali energijsko bombo in nas brez popuščanja popeljali skozi številna poglavja svoje (skupno) 46-letne kariere. Skupno smo lahko slišali kar štiri skladbe z legendarnega prvenca Bonded by Blood (1985), po dve z albumov Fabulous Disaster (1989), Persona Non Grata (2021), Tempo of the Damned (2004) in The Atrocity Exhibition: Exhibit A (2007), ter po eno z Pleasures of the Flesh (1987) in Shovel Headed Kill Machine (2005). Glede na slišano lahko rečemo, da se je povratnik Dukes dobro znašel na svojem starem delovnem mestu, tako da bo prihodnost še zanimiva …
Foto: Vito Stričevič