BEAST IN BLACK: ‘Dark Connection’ (2021)

Foto: Nuclear Blast Records, promo
Foto: Nuclear Blast Records, promo

Beast In Black so se konec oktobra vrnili z novim studijskim albumom ‘Dark Connection’. Gre za bandovo tretjo studijsko ploščo, ki ostaja zvesta tradiciji 2-letnega izdajanja albumov; Berserker (2017), From Hell with Love (2019). Poleg tega pa tudi za nov korak v njegovi evoluciji zvoka. Kovanju nekakšnega, z osemdesetimi navdihnjenega metala. Zvrsti, ki je primerna tako za tiste, ki jim trši zvoki niso najbolj pogodu kot tudi poslušalce z druge strani spektra. Še posebej za kliko, ki jo privlačijo zvoki synth popa in njegovih odtenkov. Dark Connection je izšel pri Nuclear Blast Records, njegova produkcija in mastering pa sta nastala v sodelovanju dvojca Kabanen – Pohjalainen.

Pregled skladb

Ploščo odpira ‘Blade Runner,’ ki nam že takoj preda jasno sporočilo: “Band je nazaj!” Pri tem pa poskrbi, da nam njegovi refreni še dolgo ostanejo v spominu. Podobno velja tudi za ‘Bella Donna,’ ki nekoliko upočasni albumov tek. Malo počasneje, a nič slabše. Sploh če iščete refrene, ki vam bodo še dolgo ostali v glavi. Stvari se nekoliko spremenijo s prihodom ‘Highway to Mars.’ Čeprav gre v osnovi za soliden zvarek s še enim dobrim refrenom, je to tudi vse.

Navkljub večkratnemu poslušanju se nisem mogel znebiti občutka, da skladbi nekaj manjka. Da bi potrebovala več nege, saj je na koncu postala le nekakšen vezni člen. Stvaritev, ki albumu ne doprinese ničesar novega, hkrati pa mu niti ne niža standarda. ‘Hardcore’ poskrbi, za izboljšanje naše poti. Za nekakšno vrnitev k formi, ki nam poleg že znane kombinacije back- in glavnega vokala navrže tudi sočen kitarski solo. Pri tem pa poskrbi še za nekaj, kar bi lahko imenovali začetek albumovega vrhunca. ‘One Night In Tokyo’ namreč predstavlja poosebitev bistva Beast In Black. Čarobnost osemdesetih, združeno z metalom.

Prihod ‘Moonlight Rendezvous’ prinese albumov absolutni vrh. V veliki meri predvsem zaradi že omenjene kombinacije spremljevalnih in glavnega vokala, ki ponovno zasijejo v polnem sijaju. Zajeti val ne pojenja niti z ‘Revengeance Machine,’ ki poskrbi tudi za povečanje obratov.

Tempo in kakovost nekoliko padeta s prihodom ‘Dark New World’ in ‘To The Last Drop Of Blood.’ Z njima se namreč album znova približa ‘Highway to Mars,’ ki pa je ne doseže. Skladbi sta vseeno boljši, ju pa še vedno zaznamuje kar nekaj izgubljenega potenciala. Korak v pravo smer se zgodi z ‘Broken Survivors,’ ki spodobno pripravi teren za ploščin konec. Za ‘My Dystopia,’ ki v primerjavi z ‘Oceandeep’ ali ‘Ghost In The Rain’ zveni slabše, a je navkljub temu ne gre odpisati. Pesem še zmeraj zveni spontano in ne kot nekaj, kar bi nastalo načrtno. Gre za pristen zaključek, ki opravi svoje delo.

Plošča vsebuje še dve dodatni skladbi. Če gre pri ‘Battle Hymn (Manowar)’ za neuspeli eksperiment, ki je preveč drugačen od svojih predhodnic, bi lahko za ‘They Don’t Care About Us (Michael Jackson)’ rekli nasprotno. Tako kot pri ‘Killed By Death (Motörhead)’ je bandu v skladbo uspelo vplesti lasten genski zapis, zaradi česar so iz nje naredili svojo različico, ne pa še ene kopije.

Z novim albumom so se Beast In Black prepričljivo vrnili na sceno. In kar je še pomembnejše, svojo kariero so premaknili še stopničko naprej. Plošča je namreč brez napak oziroma so te zanemarljive. Govorimo o možnostih, ki bi že tako odličen album naredile še boljši, in ne obratno!

Ocena: 5/5

Seznam skladb:
1 Blade Runner
2 Bella Donna
3 Highway to Mars
4 Hardcore
5 One Night In Tokyo
6 Moonlight Rendezvous
7 Revengeance Machine
8 Dark New World
9 To The Last Drop Of Blood
10 Broken Survivors
11 My Dystopia
Dodatni skladbi:
12 Battle Hymn (Manowar)
13 They Don’t Care About Us (Michael Jackson)