ZLATKO KARAVLA (Griva): ‘Početi s srcem’

FOTO: Griva, FB profil, PROMO

Čeprav gre pri omembi imena Griva za nekakšen prezrt hard/heavy biser, ki je ostal v senci žanrskih velikanov kova Divlje Jagode. Za nekakšen regionalni fenomen, ki mu je po uspešno zajetem prvem valu zmanjkala tista ključna pika na i. Tisto nekaj, kar bi bandu omogočilo večjo prepoznavnost. Zasedba ne miruje. V delu je namreč novi album, ki bo nasledil ploščo Pij, jedi, veseli se… (1992).

Za naš portal je spregovoril idejni vodja in motor zasedbe Zlatko Karavla, ki nam je v sklopu pogovora zaupal številne zanimivosti, povezane z rock/metal sceno nekdanje Jugoslavije

ROCKER.SI: Začniva pri vašem singlu ‘Sitnije, sestro, sitnije’ (priredba skladbe ‘Sitnije, Cile, sitnije’, ki jo v originalu izvaja Lepa Brena), ki vam je omogočil podpis pogodbe z založbo Jugoton in izdajo prvenca Kog sam đavola tražio u tebi (1983). Zakaj ste izbrali ravno to skladbo?

ZLATKO KARAVLA: To je bila ideja našega producenta Karolja Kovača. Zadeva je bila posneta v enem samem poskusu. Tako kot vse ostale pesmi z našega prvenca. Reakcije so bile neverjetne. Poleg tega menim tudi, da nam je veliko pomagala tudi takrat zelo popularna originalna Brenina različica, zaradi katere smo bili deležni še večje medijske pozornosti.

ROCKER.SI: V tistih časih ste se tudi prvič podali na turnejo z zasedbo Divlje Jagode. Lahko kaj več o tem? Si z zasedbo ostal v stikih?

ZLATKO KARAVLA: Jagodam smo se pridružili v časih, ko so promovirali ploščo Motori (1982). Ko smo kot Griva šele začeli nastajati. Zelo hitro smo se povezali in v čast mi je, da smo si lahko delili oder z njimi. Prijateljstvo ostaja močno tudi danes.

ROCKER.SI: Kako je bilo biti rocker/metalec na začetku osemdesetih?

ZLATKO KARAVLA: Še danes verjamem, da rock glasba v tistih časih ni predstavljala zgolj nekakšnih modnih smernic in načina življenja. Temveč tudi možnost neverjetne ustvarjalne svobode. Verjetno so ravno zaradi tega takrat nastale številne mojstrovine, ki jim radi prisluhnimo tudi danes.

ROCKER.SI: Glede na to, da vaša besedila vsebinsko ne odstopajo od tistih, ki so jih pisali vaši sodobniki, me zanima sledeče: Ali ste imeli kakšne težave s cenzuro?

ZLATKO KARAVLA: Cenzura je nekaj, na kar je potrebno računati, če želite početi stvari po svoje. Čeprav je bila v tistih časih kontrola kar ostra, je drugačno mišljenje nedvomno obstajalo.

Griva je tako kot številni drugi imela težave glede nekaterih besedil, vendar nam je v večini primerov uspelo doseči zastavljene cilje. Posledice zadnjega so bile najbolj vidne v medijih, kjer smo bili deležni različnih blokad. Izgube smo največkrat nadoknadili z nastopi v živo, kjer so lahko obiskovalci slišali tudi stvari, ki jih na gramofonskih ploščah ni bilo.

ROCKER.SI: 24. septembra 1984 ste v Beogradu nastopili kot predskupina legendarnih Motörhead. Ali lahko kaj več o tem? Ali je res, da vam je zasedba ponudila možnost daljšega sodelovanja?

ZLATKO KARAVLA: Pri nastopu gre za neverjetno izkušnjo. Za veliko čast. Mislim, da smo priložnost dobro izkoristili, saj smo izvedli odličen nastop, ki je bil dobro sprejet tudi s strani publike.

Manager zasedbe nam je ponudil možnost, da bi z Motörhead nadaljevali njihovo evropsko turnejo. Da bi se po Beogradu odpravili v München. Še danes mi je žal, da nismo sprejeli te izredne ponudbe. A tako je pač naneslo, v vsakem primeru je šlo za zelo veliko stvar.

ROCKER.SI: Ali ste spoznali Lemmyja?

ZLATKO KARAVLA: Da, imel sem čast, da sem ga spoznal. Lemmy je bil rocker v pravem smislu. Bil je oseba odprtega srca. Iskren in neposreden. Lemmy je spremljal naš celoten nastop. Všeč mu je bil naš basist, ki mu je bil zelo podoben.

Z ljudmi, kot je bil Lemmy, ni težko ustvariti pravega kontakta.

ROCKER.SI: Kako so služenja vojaških rokov vplivalo na delovanje zasedbe?

ZLATKO KARAVLA: Za glasbenika ali športnika je služenje vedno prišlo ob napačnem času (smeh). Sploh če si si že ustvaril kariero. A v tistih časih je bila to obveza, ki jo je bilo treba izpolniti.

ROCKER.SI: Leta 1985 ste izdali svoj drugi studijski album Nisi ni ti anđeo, na katerem se nahaja tudi priredba skladbe ‘I Love Rock ‘n’ Roll’, s katero ste se pošalili na račun takratnih glasbenikov iz nekaterih drugih žanrov. Od kje ideja za takšen korak? Ali ste poskusili ponoviti uspeh, ki ste ga dosegli z ‘Sitnije, sestro, sitnije’? Kaj je povzročilo razpad zasedbe?

ZLATKO KARAVLA: Ko si star 25 ali 26 let, verjameš, da lahko spreminjaš svet.  Takrat so mnogi verjeli, da je rock glasba univerzalni jezik, ki nas lahko poenoti in poveže. Ideja o priredbi ‘I Love Rock ‘n’ Roll’ je zopet prišla s strani istega človeka [Karolja Kovača]. Z namenom, da se znova pošalimo na račun narodne glasbe.

Do razpada je prišlo zaradi nespretnosti. Mogoče pa se je ta zgodil tudi v najboljšem trenutku. Če si z nekom predolgo časa, pride do pomanjkanja svežih idej. Do zasičenja, do česa je prišlo tudi v času priprav našega drugega albuma.

 ROCKER.SI: Leta 1986 sta z Alenom Islamovićem priredila rusko narodno pesem ‘Kaljinka’, ki je na svojevrsten način opozarjala na jedrsko nasrečo v Ukrajini. Je do sodelovanja prišlo zaradi povezav v preteklosti? Kakšni so bili odzivi oblasti, saj je šlo za “občutljive” stvari?

ZLATKO KARAVLA: Alen Islamović je leta 1986 med čakanjem na poziv Gorana Bregovića nekaj mesecev preživel v mojem domu. Ko se je zgodila nesreča v Ukrajini, sva bila oba zelo ustvarjalna. Alenova ideja je bila, da zagrabiva priložnost. Da se odreagira takoj.

Na začetku so bile reakcije javnosti sijajne, nato pa je stvar postala resna. Ko smo v Beogradu začeli s snemanjem videospota. Projekt smo ustavili zaradi zunanjih pritiskov. Takoj za tem smo začeli s pripravami Islamovićevega samostojnega prvenca. Vendar je bilo zaradi Bregovićevih želja kmalu ustavljeno tudi to, saj se je bližal dan Alenovega prestopa v Bijelo Dugme. Seveda se je sodelovanje nadaljevalo tudi kasneje.

ROCKER.SI: Ali to pomeni, da je Alen sodeloval že pri nastanku albuma Griva (1987) ali ste takrat imeli dovolj materiala in ste skladbe ‘Ja još imam snage’, ‘Ranjavaš me Čergašice’ ter ‘Moja Sele’ uporabili kasneje? Kolikšen je bil tvoj delež na Alenovem prvencu Haj, nek se čuje, čuje, haj, nek se zna (1990)?

ZLATKO KARAVLA: Alen je sodeloval pri pripravi obeh albumov; Griva (1987) in Što te tata pušta samu (1988). Zaradi svojih obveznosti z Bijelo Dugme ni mogel biti prisoten v studiu. Nam je pa omogočil dostop do svojega nedokončanega albuma. Iz kopice sem izbral omenjene tri pesmi, ki so se odlično podale k preostalim skladbam.

Islamovićev prvenec vsebuje večji del skladb, ki nam jih je ponudil. Sam nisem sodeloval pri njihovi realizaciji.

 ROCKER.SI: Na albumu Griva (1987) se nahaja tudi bandov največji hit ‘Vojvodino što si tako ravna’. Nam lahko zaupaš o nastanku samega albuma? Kako, da si se odločil za obuditev banda?

ZLATKO KARAVLA: Naučil sem se, da v življenju nikoli ne delam velikih načrtov. Takrat sem si želel le, da bi posneli nov material. Če imaš v studiu genialce, kot so klaviaturist Aleksandar Lokner (Bajaga i instruktori), bobnar Nasko Budimlić (Divlje Jagode) in kitarist Zoran Bulatović – Bale (Pekinška Patka, Laboratorija Zvuka), ne smeš zamuditi priložnosti. Moraš zagristi v kost, ki ti jo je vrgla usoda.

ROCKER.SI: Nam lahko zaupaš, kakšna skrivnost se skriva za albumovo naslovnico?

ZLATKO KARAVLA: Številne skupine so izgledu svojih albumov posvečale veliko pozornosti. Že na našem prvem albumu smo se potrudili, da je izgledal privlačno. Zgodbo smo želeli nadaljevati tudi s ploščo Griva (1987).

Ker na svetu takrat še ni bilo plošče, ki bi se svetila v temi, smo jo želeli imeti mi. Česar nima svet, naj ima vsaj Griva (smeh).

Edino podjetje, ki se je ukvarjalo s posebnimi barvami, je bilo v Londonu. Do takrat niso izdelovali drugih barv, kot za tekstil. Naše naročilo je za njih predstavljalo velik izziv. Nastali ovitek je na koncu pristal na rastavi velikih svetovnih imen, kjer je dobil veliko priznanje za izvirno grafično rešitev.

ROCKER.SI: Izid albuma je predstavljal tudi spremembo sloga, kajti med začetni heavy metal ste začeli mešati tudi vplive hair/glam rocka? Je bila sprememba namenska?

ZLATKO KARAVLA: Vedno sem verjel, da mora biti vsaka plošča drugačna. Drži, na albumu lahko slišite glam rock in heavy metal, pa tudi panonsko mirnost, patetiko, ironijo. In kar je najpomembnejše, iskrenost.

ROCKER.SI: Leta 1988 ste izdali ploščo Što te tata pušta samu, ki ji je sledila vaša zadnja jugoslovanska turneja. So bile prihajajoče politične razmere glavni krivec za prekinitev bandovih aktivnosti?

ZLATKO KARAVLA: Novi Sad je imel to nesrečo, da se je v njem konec istega leta zgodila ‘jogurt revolucija’, ki je napovedala razpad države. Takoj bi se morali zavedati, da bo imel dogodek resne posledice za vse. Tudi za glasbeno sceno.

Stvari so se začelo zapletati ravno takrat, ko smo začeli dosegati stvari, o katerih lahko marsikdo le sanja.

ROCKER.SI: Kako je s koncertnimi posnetki? Na YouTube se nahaja kar nekaj koncertnih posnetkov – zakaj niste nikoli izdali koncertnega albuma?

ZLATKO KARAVLA: Leta 1988 smo pripravili velik promocijski koncert z veliko atraktivnimi gosti: Alen Islamović, Viktorija in splitska zasedba Osmi putnik (z Gibonnijem). Imeli smo največje ozvočenje v Jugoslaviji. Del tega je priskrbel Studio Berar, drugi del pa Marjan Podbevšek (direktno iz Ljubljane). Cel koncert bi morala pokrivati tudi državna televizija.

Podpora je zaradi “nevarnosti neredov” padla v vodo. Čeprav je bil sam koncert izveden brez težav. Leta 2002 smo izvedli ponovitev, ki je na voljo na našem YouTube kanalu.

ROCKER.SI: S spremembo glasbenega sloga je prišla tudi sprememba izgleda. Kakšni so bili odzivi takratnih oblasti, saj ste v nekaterih spotih delovali zelo “ženstveno”?

ZLATKO KARAVLA: Mi smo se ob tem neizmerno zabavali, ko smo spremenili slog igranja in obačenja. S spremembo smo se tudi bolj prikupili ženskemu delu publike. Pogosto smo se tudi bolje oblačili in šminkali (smeh).

ROCKER.SI: Leta 1992 ste izdali svoj zadnji album Pij, jedi, veseli se…, kjer ste znova spremenili svoj slog. Je šlo pri tem za nekakšen eksperiment? Ste se želeli preizkusiti še v drugih zvrsteh?

ZLATKO KARAVLA: Glasba mi predstavlja zaklonišče pred težavami, ki me obdajajo. Ko snemam, ne razmišljam o slogu. Edino na kar pazim, je to, da se ne ponavljam.

Še danes mi je všeč, da smo izdali omenjeni album. Sploh zaradi vsega napora, ki smo ga vložili v njen nastanek.

ROCKER.SI: Navkljub lepemu številu uspešnic se zdi, da zasedba ni nikoli doživela preboja, ki bi ga lahko. Kakšno je tvoje mnenje o tem?

ZLATKO KARAVLA: Če nekaj počneš s srcem, se ne oziraš na rezulate. Griva je imela to srečo, da nas je imela publika rada. Da je do nas čutila naklonjenost, ki se je poznala tako na koncertih kot pri številu prodanih albumov.

ROCKER.SI: Kako relevantne so danes vaše pesmi?

ZLATKO KARAVLA: Vedno sem prijetno presenečen, ko slišim, da mlade skupine izvajajo naše pesmi.

ROCKER.SI: Kako je s ponatisi starih albumov? Ali lahko v kratkem pričakujemo kakšne razširjene izdaje?

ZLATKO KARAVLA: Nad tem nimam nadzora, saj smo zaradi slabih pogodb iz preteklosti izgubili avtorske pravice.

ROCKER.SI: Vrniva se v sedanjost. S čim se ukvarjaš te dni?

ZLATKO KARAVLA: Obdan sem s sijajnimi mladimi glasbeniki, ki obožujejo svoje početje. To leto nas čaka veliko nastopov in studijskih aktivnosti.

ROCKER.SI: Kot smo že poročali, je v delu nova plošča. Lahko kaj več o njej?

ZLATKO KARAVLA: Sprva sem imel namen, da od založb odkupim naše dosedanje albume; z namenom vnovične izdaje. A ker pogovori niso uspeli, sem se odločil za vnovično snemanje desetih skladb z naše prve in druge plošče. Z istimi glasbeniki.

Ploščo nameravamo izdati na LP in CD formatu, v omejeni izdaji. Samo za največje oboževalce banda.

ROCKER.SI: Leta 2013 ste izdali tudi skladbo ‘Opet ću po svom’. Ali lahko kaj več o njej?

ZLATKO KARAVLA: S skladbo smo želeli najaviti nov album, a smo snemanja večkrat prekinili. Z nekaj sreče bo novi album izšel do konca tega leta.

ROCKER.SI: Ali se obetajo tudi kakšni promocijski nastopi? Morda tudi v Sloveniji?

ZLATKO KARAVLA: Na Slovenijo nas veže cela kopica lepih spominov. Kdo ve, morda pa pridemo tudi k vam.

ROCKER.SI: Zlatko, hvala za tvoj čas in odgovore. Imaš še kakšno zaključno misel?

ZLATKO KARAVLA: Nekdo je nekoč rekel: “Ne morete biti sijajni, ne da bi začeli. A morate začeti, da bi bili sijajni.”

Lep pozdrav vsem ljubiteljem rocka. Upam, da nas bo pot zanesla tudi v Slovenijo.