Za poslušanje – 10 glasbenih albumov po izboru: Sergej Škofljanec

Sergej Škofljanec (Foto: osebni arhiv)

Sergej Škofljanec je priznani pevec, kitarist, pianist, avtor glasbe ter producent, ki že desetletja navdušuje v različnih zasedbah. Bivši vokalist zasedb Requiem in San Di Ego je ponudil deset albumov, ki so vplivali nanj in jih priporoča za poslušanje. Ob vsakemu je zapisal tudi nekaj misli.

10 GLASBENIH ALBUMOV ZA POSLUŠANJE


The Beatles – The Beatles (White Album) (1968)
Queen – A Night at the Opera (1975)
ABBA – Arrival (1976)
Pink Floyd – The Wall (1979)
Yes – 90125 (1983)
Eagles – Hotel California (1976)
Deep Purple – Made in Japan (1972)
Creedence Clearwater Revival – Chronicle, Vol. 1 (1976)
The Jimi Hendrix Experience – Electric Ladyland (1968)
Hiram Bullock – Color Me (2001)



The Beatles – The Beatles (White Album) (1968)

“Kot fan skupine The Beatles težko izpostavim samo en album, saj so mi všeč od prvega do zadnjega, čeprav mi je malo bolj pri srcu obdobje od 1966 do 1969, ko so se zaprli v studio in napravili veliko nepozabnih mojstrovin. »Beli album« je mogoče najbolj »utrgan« in žanrsko raznolik dvojni album, katerega sem že kot mladoletni preposlušal neštetokrat in je naredil name od vse muske največji vtis.”

Queen – A Night at the Opera (1975)

“Tudi pri skupini Queen imam podoben problem kot pri The Beatles, saj mi je praktično vse všeč, zato bom tukaj izpostavil njihov »prelomni« album s katerim so prestavili marsikatero mejo tako v glasbenem in studijskem ustvarjanju, kot tudi pri politiki predvajanja glasbe na radiih. Pa ne gre tukaj le za »Bohemian rhapsody«, ampak za cel koncept in pristop k glasbenemu ustvarjanju. Queen se mi zdijo v veliki meri kot nekakšno nadaljevanje tistega, kar so počeli prej The Beatles.”

ABBA – Arrival (1976)

“Arrival je prva plošča švedskega kvarteta ABBA, katero sem poslušal kot mulc od začetka do konca in doživel nekakšno razodetje, saj sem prej poznal le njihove »hite«, ki so se neprestano vrteli po radiu. Nemudoma sem se dokopal še do vseh ostalih njihovih albumov in se ob poslušanju nisem mogel načuditi kvaliteti vseh elementov njihove glasbe. Prav vse je na svojem mestu, od seveda vokalov, glasbenikov, melodij, kompozicije, besedil, produkcije, skratka, mojstrovine narejene za večno.”

Pink Floyd – The Wall (1979)

“Leta 1968 se skupini pridruži kitarist David Gilmour in z njim pridejo tudi spremembe in drugačni pristopi k glasbenemu ustvarjanju skupine. Najljubši so mi od plošče »Meddle« dalje. Ploščo »The Wall«, ki je v svojem bistvu projekt in zgodba Rogerja Watersa, dvojni album, ki sigurno predstavlja višek ustvarjanja skupine in sploh enega izmed ključnih albumov v zgodovini popularne glasbe, kateri bi moral biti obvezno »čtivo« vsakega bodočega glasbenika.”

Yes – 90125 (1983)

“Mimo tega albuma enostavno ne morem kljub temu, da sem bolj »fan« starejših zasedb Yes od 1969 do 1978. Tudi album Drama mi je všeč, ki je izšel 1980, ampak mislim, da je Trevor Horn, ki je pel na plošči Drama, naredil mnogo boljši »šiht« kot producent ene izmed najpomembnejših plošč osemdesetih let in nasploh, z naslovom 90125 (številka v katalogu Atco Records). Ta plošča je tudi samo skupino Yes, ki je že bila cenjena kot ena izmed poglavitnih progresivnih skupin, izstrelila med »super-zvezde« in tudi prvič so pristali na samem vrhu svetovnih pop lestvic. Tudi obvezno čitivo.”

Eagles – Hotel California (1976

“Nima smisla zgubljati besed ne o skupini ne o albumu. Zopet ne gre le za večno klasiko »Hotel California«, ampak za cel album in njegovo veličino. Tudi Eagles imajo posebno mesto v moji duši in v mojem srcu, zato vedno znova in znova posežem po njihovi glasbi.”

Deep Purple – Made in Japan (1972)

“Deep Purple so tisti band, ki me je kot najstnika dokončno navdušil, da sem posegel po električni kitari. Ritchie Blackmore je imel vse – rock, blues, malo začinjeno s klasiko, zvok, izgled, nevarnost, drznost in seveda Fenderco in Marshalla. Da o Lordu, Paiceu, Gloveju in Gillanu ne govorim. Ko sem prvič dal na gramofon ploščo Made in Japan se mi je dobesedno utrgalo. To je to. Prvinsko, hkrati grobo in nežno, nepredvidljivo z veliko improvizacije, kar lahko počnejo samo najboljši glasbeniki in nasploh »šus u glavo«. Lahko brez zadržkov trdim, da gre za enega izmed najboljši albumov posnetih v živo vseh časov.”

Creedence Clearwater Revival – Chronicla, Vol. 1 (1976)

“Band, ki je v kratkem času nanizal ogromno večnih hitov, ki so še danes (in vedno bodo) na repertoarju tako rokerjev, kot tudi bolj »komercialno« usmerjenih zasedb. Zasluge gredo predvsem Johnu Fogertyu, kitaristu, pevcu in glavnemu avtorju glasbe. Ko so se pri zadnji plošči kot avtorji preizkusili tudi ostali člani zasedbe niso bili niti približno tako uspešni kot John. Kljub vsem uspehom, padcem, sodnim sporom in smrti Toma Fogertya so ostali večni songi, ki se jih nikakor ne moremo naveličati, zato sem od vseh »rednih« albumov, ki jih imam od CCR v svoji zbirki, izbral kompilacijo »Chronicle, Vol. 1«, kjer so zbrani tako rekoč vsi hiti, ki jih je zasedba posnela med leti 1968 in 1972.”

The Jimi Hendrix Experience – Electric Ladylan (1968)

“Kot mlad nadobuden kitarist, ki je izredno rad prijel za kitaro, a bil prelen, da bi jo resno vadil po par ur na dan, sem se vedno zatekal k rock in blues glasbi, ki se mi je nekako najbolj usedla v dušo in srce, saj smo to tudi doma vedno poslušali. Iskal (in našel) sem načine, kako z nekim minimalnim znanjem in ne preveliko toni lahko zveniš dobro. Ob poslušanju Hendrixa igranje kitare dobiva popolnoma nove dimenzije. Kar naenkrat električna kitara ni le rezultat ur in ur »tehničnih« vaj, ampak kot neke vrste direktna povezava z bogovi iz kitarskih nebes, nadnaravna in mistična izkušnja, ki se konča z intenzivnim orgazmom, katerega posledica je izliv neverjetnih tonov, ki ne izvirajo iz planeta Zemlja. Saj me razumete, a ne? :->”

Hiram Bullock – Color Me (2001)

“Ameriški temnopolti kitarist Hiram Bullock je v svoji bogati karieri posnel veliko albumov tudi z druigimi glasbeniki in skupinami, kot so Steely Dan, Paul Simon, Sting, Billy Joel, Harry Belafonte, Marcus Miller in še veliko drugih. Že po teh imenih vidimo, da gre za vrhunskega in cenjenega glasbenika/kitarista, ki pa je občasno posnel tudi kakšno solo ploščo. Ena izmed teh je tudi »Color me«, ki je ena izmed tistih, ki se je kar ne morem naposlušati v celoti. Vsebuje prav vse, odlične komade, odlično glasbo in glasbenike, odlična besedila, kitarska nebesa in vse skupaj začinjeno s Hiramovo hudomušnostjo. Hiram je (bil) tudi velik oboževalec Jimija Hendrixa in zato je na tem albumu tudi vrhunska interpretacija Hendrixove »If 6 was 9«. Album bo več kot zadovoljil vse ljubitelje blues, funky, soul, jazz, rock, pop (in še kakšne) glasbe, saj vse te zvrsti Hiram mojstrsko in z obilico humorja »zmiksa« v en vrhunski glasbeni izdelek.”