Če bi bil Jonathan Steel moški iz mesa in krvi, bi bil letos star 25 let. Četrt stoletja mineva od izdaje legendarnega ‘The Crimson Idol’ – konceptualnega albuma ki je odprl nove dimenzije samega sebe marsikateremu mlajšemu, pa tudi že zrelemu ljubitelju težkih rifov in še težjih eksistencialnih vprašanj.
Včasih se človek sprašuje, kako tovrstno delo nastane. Kdo je čutil bolečino, razočaranje, naslado, zmago in poraz v taki meri, da jo lahko tako prepričljivo deli s svetom. Tri desetletja. Svet se je v tem času menda spremenil na peto potenco, iskreno čustvovanje tako ali tako nikdar ni veljalo za posebno družbeno sprejemljivo, vrednote se spreminjajo. Obstajajo tečaji, kako učinkovito pristopiti do človeka – potencialnega kupca, učenca, celo bolnika. Da razčleniš ustrezen in efektiven pristop se prežreš skozi kilometre psihofilozofije besed, analiz mikrookolja in drugih opisnih parametrov – ki poskušajo, v končni fazi, posnemati najbolj naravna človeška občutja. In potem je tu umetnost. Za nas natančneje, glasba. Da lahko nekdo zgolj s kombinacijo nečesa tako preprostega, kot je koncept zvoka v času, nagovori dušo stotisočih ljudi in jim da čutiti točno to, kar je želel ali celo čutil sam, me navdaja z občutkom majhnosti in spoštovanja.
Kako v to romantiko vstopi pojava Blackieja Lawlessa v belih resastih škornjih, poceni pajkicah in sumljivo napeto kožo, je recimo da že stvar eksistencialne problematike druge vrste. Res, minilo je že zelo veliko let od vzpona in tudi padca glama, ter tudi klasične postave W.A.S.P.-ov iz časa Crimsona. Lawlessov solo album, ki je glede na smiselnost okoliščin kasneje izšel pod imenom celotne zasedbe, je nesmrtni izdelek, katerega potencial je bil skozi leta maksimalno izkoriščen. Po izdaji 1992 je leta 1998 doživel remastering, nato filmsko upodobitev in sedaj, 2017, doživlja še svežo predelavo in nasnetek. ‘Re-Idolized’, pod kakršnim imenom ga pričakujemo, nas bo blagoslovil nekje v prihajajočem februarju, Lawless z družbo pa tekočo jesen Evropo pripravlja na dogodek.
Sama sem ga torej slišala 26. novembra, v Dunajski Areni. Dolg je spisek glasbenikov, ki so se v 35 letih obstoja že mudili v Lawlessovem krdelu. Trenutno nekje iz sredine 90ih delujejo v zasedbi Douga Blaira na solo kitari ter Mika Duda na basu, novoprišlek je Aquiles Priester na bobnih. Lawless poleg vokala odbrenka tudi nekaj ritma, in ravno zavoljo te njegove razkrokane črne LTD-jke sem do nedavnega verjela, da je ‘The Crimson Idol’ avtobiografija. Četudi kitara sploh ni rdeča.
Jonathan Aaron Steel, sin Williama in Elizabeth Steel ter brat Michaela Steela, rojen v znamenju leva. O tem, kako se črna ne meša z Rdečo. Kako je biti drugačen, izključen, nezaželjen in navsezadnje, vpet v večni krščanski nazadnjaški nesmisel. Ena bolj ganljivih in realističnih zgodb v svetu rokenrola, ki se v trpljenju začne in se v trpljenju še nadgradi. Po tragični smrti brata, edinega ki ga je še vezal na družino, najstniški lik odkrije opojnost razvrata in v eni izmed svojih pijanih blodenj v izložbi zapazi inštrument. Rdečo, »crimson« krvavo rdečo kitaro. Začetek življenja v mestu velikih luči, pot v sam vrh (ali mogoče dno) tega, kar imenujemo uspeh. Klic domov po dolgih letih, pogovor z materjo, nova rana razočaranja, in počasen izzven. Ker – biti moraš previden, česa si želiš. Slednje se mimogrede tudi zares uresniči.
Posebno vrednost turneji daje ravno bogata diaprojekcijska kulisa, ki popelje skozi uvod v zgodbo, nas nanjo pripravi, in nato prepusti vsem desetim originalnim komadom na plošči. Imeli smo možnost ugledati prvič javno predstavljene intenzivne izseke iz filma ‘The Crimson Idol’, za katerega je bil album sprva tudi zamišljen kot soundtrack. Sam nastop, prilagojen manjšim prizoriščem kot je Arena, je poleg bogatih podob prijetno skromen. Celo preskromen, skoraj popolnoma statičen. Česar morda ne bi pričakovali od imena iz tega obdobja, a hkrati vsekakor bi, glede na rdečo nit.
Celoten nastop je razdeljen v dva dela. Prvega zaznamuje Crimson Idol, drugega pa venček vesele komerciale Os, vse od ‘L.O.V.E. Machine’, do ‘Wild Child’ in ‘I Wanna Be Somebody’. Niso pa bili prav izdatni, kak štiklc več bi se obnesel, tudi časovno.
Zanimivo, Crimson ugotovljeno ni avtobiografija. Je bolj kot ne fiktivna mešanica izkušenj različnih ljudi, umetno začrtane melanholije in želje po ljubezni, na katero se idejno pričakuje odziv širše publike. Kljub temu se Lawless tako grdo drži, da je na trenutke človeku kar malo žal, da si je drznil zjutraj vstati in stopiti majstru na pot. Ampak ena stvar, zaradi katere si je W.A.S.P.-e treba želeti videti in slišati na tej turneji, je ravno slavni dirty vokal. Mogoče se je res postaral, ampak samo v obraz. Prihajajoče plošče se torej vendarle velja veseliti.
Lahko zaključimo, da ni kaj mnogo videti. Je pa mnogo slišati, kar velja. Sicer pa taka klasika ne potrebuje pompa, če samo slišati jo v celoti, od prvega do zadnjega komada, je doživetje. Šov se pač sam zgodi v naših razgretih glavah kot že tisočkrat dosedaj, le malenkost pristneje. Ah, the great misconceptions of Life.
Reportažico so omogočili vestni Barracudamusic.at ter naša druga družina, Koncerti.net.
