TILEN HUDRAP: ‘Koroška kri in svet’

Tilen Hudrap znotraj muzeja Železarne Ravne. Foto: Milan M., osebni arhiv izvajalca
Tilen Hudrap znotraj muzeja Železarne Ravne. Foto: Milan M., osebni arhiv izvajalca

Tilen Hudrap je eden tistih, za katere bi lahko rekli, da živijo sanje. Po neskončnem številu vloženih ur in pregovorni koroški vztrajnosti je glasbeniku pred dobrim desetletjem uspel edinstven preboj med metal ikone. Poleg skupnih nastopov mu je uspelo postati stalen član več odmevnih, legendarnih bandov, ki so skozi zadnjih štirideset let vsak po svoje zaznamovali zgodovino žanra skozi zadnjih štirideset let.

Navkljub natrpanemu urniku si je glasbenik vzel čas za elektronski klepet, v katerem sva se dotaknila preteklosti, sedanjosti, pozabila pa nisva niti na prihodnost.

ROCKER.SI: Lansko leto si zaključil z odhodom iz skupine U.D.O./Dirkschneider. Benda kultnega Uda Dirkschneiderja, ki je z Accept in samostojno izdal kopico žanrskih klasik. Lahko kaj več o tem? Kaj prinaša prihodnost?

TILEN HUDRAP: Pozdrav vsem bralkam in bralcem portala Rocker.si! Tako je, pred kratkim sem se odločil zapustiti band, v katerem sem preživel zadnjih pet let. V teh letih sem z ekipo odigral preko 250 koncertov na štirih kontinentih in si delili odre z Iron Maiden, Judas Priest, Rainbow, Uriah Heep, Scorpions, ZZ Top, Def Leppard, Megadeth, Anthrax, Extreme, Slipknot in neštetimi drugimi. Spisali smo neverjetno zgodbo, kot edini metal band na svetu smo izdali DVD/BluRay med najhujšim koronskim obdobjem. Sredi junija 2020, ko je cel svet dobesedno stal pri miru, smo mi igrali pred štiri tisoč ljudmi v Bolgariji sredi več kot 2000 let starega antičnega amfiteatra v Plovdivu, ki ga je dal zgraditi oče Aleksandra Velikega, Filip. Monumentalen dogodek, ki je bil posnet z več kot dvajsetimi kamerami. Izdali smo album z orkestrom nemške vojske (‘We are One,’ 2020), izdali smo klasični heavy metal album ‘Game Over’ (2021) in kompilacijo ‘The Legacy’ (2022).  Z bandom sem tako izdal štiri uradne albume, lani avgusta smo co-headlineali največji festival na svetu, Wacken Open Air, kjer smo nastopili pred 83.000 fani. Odločil sem se, da rabim nove izzive, z U.D.O/Dirkschneider sem naredil vse, kar je mogoče in več. Prihodnost je svetla, po odhodu iz banda sem v Nemčiji že nastopil z največjo metal zvezdnico vseh časov DORO (na parih indoor festivalih s Hammerfall) in leto pravzaprav zaključil kot del njene svetovne turneje za album ‘Forever Warriors, Forever United’ (2018). To leto se bom najprej osredotočil na dokončanje avtobiografije, ki jo pišem že par let in jo prav zato hočem letos tudi zaključiti. Več kot dve leti se že snema dokumentarec o 25-ih letih moje glasbene poti, poleg solo albuma pa delam tudi na dveh drugih albumih, ki naj zaenkrat ostaneta skrivnost. Več v naslednjih mesecih, za novice in najnovejše dogajanje spremljajte moje uradne kanale (www.tilenudrap.com, IG: tilen_hudrap_official in FB), ter vse večje glasbene portale.

ROCKER.SI: Marsikdo si verjetno niti ne predstavlja, kako je sploh prišlo do sodelovanja?

TILEN HUDRAP: Povsem preprosto. Igral sem v legendarnem ameriškem bay area power/thrash metal bandu Vicious Rumors. Gre za enega prvih ameriških metal bandov nasploh, saj so bili ustanovljeni v letih 1978/1979. Z njimi smo bili leta 2016 več kot 2 meseca posebni gostje Back to the Roots turneje z Dirkschneider. Turnejo smo dobili zaradi mojega prigovarjanja, da z Geoffom (Vicious Rumors) obiščeva festival Bang Your Head v Nemčiji, kamor so naju povabili na enourni signing session. Geoffu ni bilo do tega, saj sva bila dan prej gosta na koncertu Metallice. Na koncertu smo se zadržali precej časa. Z njimi smo imeli skupno večerjo. Ko si na večerji z Metallico vstaneš od mize, ko vstane James Hetfield, večer je bil zares dolg. Geoff jih seveda pozna od davnega leta 1982, ko je bil v bandu (še) Dave Mustaine, ogromno se je družil s Kirkom Hammettom v San Franciscu, ko je le-ta igral za Exodus, ter tako spoznal tudi ostale člane Metallice, ko so imeli še mlečne zobe. Prijateljujejo torej 40 let. No, naslednje jutra sva nato odrinila proti Nemčiji na signing session. Prav tam sva srečala management ekipo U.D.O., ki nama je ponudila, da bi na turneji nastopili kot posebni gostje. Udo me je tekom turneje vsak dan videl na odru in ruski kitarist Smirnov mu je takrat rekel: “Če Fitty kadarkoli zapusti band (basist F. Wienhold, ki je bil v U.D.O. aktiven 23 let) moramo nujno dobiti Tilna.” Fitty se je par let po omenjeni turneji zares upokojil, Udo oz. management banda pa me je nato povabil na sestanek v Berlin. Ta je potekal v sklopu Metal Hammer Awards, kjer je skupina po izboru bralcev revije Metal Hammer prejela nagrado za najboljši live band leta. (prehiteli so Iron Maiden, Judas Priest in Helloween).

Management mi je poslal letalsko karto in zorganiziral potovanje. Na letališču me je pričakala celotna ekipa. V hotelu sva nato z mojim zastopnikom preverila vse podrobnosti, dan za tem pa smo že izvedli prvo uradno slikanje. Šlo je za odličen vikend, kjer smo se družili s Kreator, Arch Enemy, Dimmu Borgir, ki so se ravno tako udeležili MH Awards. Tam sem, mimogrede, tudi zadnjič govoril z Alexijem Laihom. Teden za tem sem odšel na svojo zadnjo Pestilence turnejo, ki smo jo zaključili v Mehiki na ForceFest Open Air. Na njem smo skupaj s Slayer, Alice in Chains, Carcass in Lamb of God nastopili pred 50.000 fani iz celotne srednje in južne Amerike. 2 dni za tem sem iz Mehike preko Francije odletel v Nemčijo na predprodukcijo z U.D.O. Po desetih dneh v Nemčiji smo odšli na enomesečno turnejo v Rusiji, kjer sem v A2 Areni v St. Petersburgu/Leningradu pred 9.000 ruskimi fani s skupino odigral svoj prvi koncert.

Tilen Hudrap na odru z U.D.O, foto: Kommodore Johnsen (osebni arhiv izvajalca).
Tilen Hudrap na odru z U.D.O. Foto: Kommodore Johnsen, osebni arhiv izvajalca

ROCKER.SI: Udo Dirkschneider je na sceni prisoten že več kot 50 let. Katera njegova lekcija (in zakaj) te je najbolj zaznamovala?

TILEN HUDRAP: Povsem po resnici, od njega nisem dobil nobene posebne lekcije. Njegovo življenje je zaznamovala predvsem sreča (in naključja). Definitivno pa sem od njega dobil dodatno inspiracijo, v smislu vztrajnosti in odnosu “brez predaje” na vseh nivojih.

ROCKER.SI: Nam lahko zaupaš kakšno anekdoto s snemanja? Koliko ustvarjalne svobode si imel?

TILEN HUDRAP: Studijski prvenec z bendom sem doživel na plošči ‘We Are One’ (2020), ki sem jo omenil na začetku. Posneli smo jo v sodelovanju z orkestrom nemške vojske. Šlo je za izjemno unikaten in zahteven projekt, saj izven državnih protokolov z največjim državnim orkestrom sodeluje redko kdo. V orkestru je eden izmed sekcijskih vodij veliki oboževalec U.D.O, zato je dirigentu predlagal sodelovanje. Kot rečeno, izjemno zahteven projekt, ki pa je rodil bogate sadove. Album je pikiral med top 7 prodajanih albumov v osemdeset milijonski Nemčiji in v prvem tednu prodaje prehitel večino največjih izvajalcev na svetu, vključno z AC/DC, Scorpions in Iron Maiden. Komade smo aranžirali skupaj z bandom. Vsak je prispeval svoj del, a tu je bilo ogromno zadev podrejenih orkestru. Na naslednjem studijskem albumu je bil zgodba drugačna.

Na Game Over’ (2021) sem imel ogromno ustvarjalne svobode. Popolnoma lastnoročno sem napisal 4 komade (‘Thunder Road,’ ‘Midnight Stranger,’ ‘Speed Seeker’ in ‘Marching Tank’). Na delovnih verzijah sem odigral vse instrumente (kitare, bas, bobne) in vokalno napisal refrene. Tudi njihovi naslovi so moji. Kasneje sem kitarske dele naučil oba kitarista, ki sta jih posnela za album. Sam sem na plošči odigral bas. Gre za ene najljubših pesmi, ki sem jih ustvaril do zdaj (od preko 100 metal komadov, ki sem jih napisal skozi zadnjih več kot dvajset let). Občutek, ko tvoje komade poje živa legenda, kot je Udo, ki je z Accept vplival na stotine skupin (vključno z največjima na svetu, Metallico in Guns N’ Roses) in prodal preko 20.000.000 albumov je popolnoma neverjeten. Ljudje v Sloveniji se tega, kako velike so te stvari, sploh ne zavedajo.

ROCKER.SI: Bi lahko rekla, da Udo rad ustvarja z mlajšimi glasbeniki, ki mu omogočate, da njegovo studijsko delo zveni (še bolj) sodobno?

TILEN HUDRAP: Da, absolutno. Izredno smo mu pripomogli k temu, da se sam ne “stara”, kot se večina ljudi njegove starosti (71!).

ROCKER.SI: Lani je izšla še zbirka priredb ‘My Way.’ Upokojitve verjetno še ni na vidiku?

TILEN HUDRAP: Ne. Udo pravi, da bo na odru dokler mu bo to dopuščalo zdravje. Torej, dokler se ne zgrudi. Če bo temu res tako, bomo videli tekom prihajajočih let. Sam mu glede na videno verjamem.

ROCKER.SI: Pomemben del Udove kariere predstavlja tudi njegovo članstvo v Accept. Ali je bilo med pripravami zaznati kaj rivalstva ali gre bolj za stvar preteklosti?

TILEN HUDRAP: Rivalstvo nedvomno obstaja in ne bo nikoli stvar preteklosti. V nekakšnem Mustaine-Metallica smislu je povsem jasno, da se ne more končati, dokler obstajata obe skupini. Rivalstva bo konec, ko bo ena izmed skupin prenehala obstajati ali ko bo Udo oz. Wolf Hoffmann umrl.

ROCKER.SI: Poleg sodelovanja z Udom in Vicious Rumors si med drugim sodeloval tudi s Pestilence, Testament, in Paradox. Osupljiv življenjepis, poleg tega pa priložnost za verjetno težko vprašanje: Na katero sodelovanje si najbolj ponosen?

TILEN HUDRAP: Tega seveda ni mogoče določiti, niti pod razno ne bi mogel izbrati enega samega sodelovanja. Če bi imel 4 otroke, ne bi mogel oz. niti hotel izbrati najljubšega. Ponosen bi bil na vse. Tako je tudi z glasbo. Na vsako sodelovanje sem ekstremno ponosen. Vsak od bandov je brez kančka dvoma legendaren v vseh pogledih. Vsak od bandov, v katerih sem igral, obstaja več kot 35 let! Pestilence, eden prvih death metal bandov na svetu, ustanovljeni leta 1986. Testament, eden prvih thrash metal bandov na svetu in eden največjih metal bandov vseh časov, ustanovljeni 1983. Paradox, prvi power thrash band v Nemčiji, leta 1982. Vicious Rumors, poleg Cirith Ungol, prvi pravi ameriški metal band, ustanovljeni leta 1979. Ta imena so brezčasna in večna. Champions League metala. Vsak resni poznavalec metal glasbe se vseh naštetih dejstev globoko zaveda.

Vsem, ki jih ne poznajo – predvsem mlajšim, ki zaradi poplave medijev ne poznajo zgodovine, kot bi jo morali, ne le v glasbi, temveč nasploh – predlagam, da se podrobneje seznanijo z njimi. Gre za glasbene entitete, ki so pustile neizbrisen pečat. Najlepše oz. posebnost moje kariere pa je to, da jih (vse) poslušam že od nekdaj. Od otroštva. Si predstavljaš, da igraš v štirih skupinah iz treh različnih držav na svetu, ki so vsaka v svojem žanru pisale zgodovino, ki si jih povrhu poslušal kot otrok sredi obljudene Slovenije. Imel na stenah njihove plakate? Kakšna možnost je bila, da se to zgodi ne le z eno ali dvema, ampak s štirimi skupinami, od tega z dvema iz drugega kontinenta, iz popolnoma drugega dela sveta!!!? To je zgodba, ki ji ni primere na celem svetu v glasbenem metal kontekstu in prav na to dejstvo sem najbolj ponosen. Biti (razen Testament) polnopraven član vseh je bilo popolnoma nerealno, še bolj pa z njimi snemati albume. Ena stvar je, če si najeti član, povsem nekaj drugega pa je, ko postaneš stalni član in prispevaš k pisanju glasbe in besedil. Biti del diskografske zgodovine Pestilence, kjer so bas kitaro pred mano igrali velikani tega instrumenta: Tony Choy (Atheist, Cynic), JP Thesseling (Obscura) in Stefan Fimmers (Necrophagist) je surrealno. Sam sem napisal prvi solo bas komad po letu 1993, kar je velika čast, Patrick Mameli mi je dal popolnoma proste roke. Snemali smo skupaj z Danom Swanöm (Opeth, Dissection, Ghost, Bloodbath ipd.) in mojim bratom Domnom, kar je bila odlična izkušnja. Vicious Rumors albume sem snemal sredi Kalifornije v ZDA. V Pachechu blizu San Francisca, v epskem Trident studiu, kjer sicer snemajo Machine Head, Exodus, Heathen, Testament. Za U.D.O sem snemal v Nemčiji z velikim Stefanom Kaufmannom (Accept). Na najnovejši produkciji smo letos delali v megalomanskem DIERKS Studios v Stommelnu blizu Kölna, kjer je ikona Dieter Dierks ustvaril Scorpions (ki so prav v tem studio posneli vse svoje največje klasike in hite) in kjer je desetletje snemala Tina Turner! Tu je snemal Sting, Michael Jackson itd. Kakorkoli, vse, kar omenjam bo detajlno opisano v moji biografiji, tu se ne bom spuščal v podrobnosti. Neopisljivo težko je bilo zapustiti vse naštete bende, a urnik je bil res prenatrpan. Sploh zaradi načrtov Pestilence (s katerimi bi morali v celoti igrati enega izmed mojih najljubših albumov vseh časov kadarkoli, ‘Testimony of the Ancients’ (1991)). Za naslednja štiri leta je bilo to odločitev ekstremno težko sprejeti, a je bila v končni fazi nedvomno prava.

Tilen Hudrap na odru z death metal velikani Pestilence. Brutal Assault, Češka. (Foto: Ludy Wetzl, osebni arhiv izvajalca).
Tilen Hudrap na odru z death metal velikani Pestilence. Brutal Assault, Češka. Foto: Ludy Wetzl, osebni arhiv izvajalca

ROCKER.SI: Kakšni so bili vtisi, ko si dobil prvo vabilo?

TILEN HUDRAP: Vtisi so bili neverjetni, a po drugi strani sem vedel, da se bo to zgodilo. Enostavno sem vedel, da bo slej ali prej pišel klic, ki bo spremenil potek mojega življenja. Zazvonil je telefon. Ameriška številka, na drugi strani pa Brian Allen iz Vicious Rumors. Spoznala sva se mnogo let pred tem, izmenjala telefonski številki, nato pa za par let popolnoma izgubila stik. Klic me je popolnoma presenetil. Dejal je: “Sredi julija igramo na Bang Your Head!!! festivalu s Candlemass, Tokyo Blade, Saxon in še nekaj bandi. Z nami bo nastopil tudi sin Carla Alberta, pokojnega pevca zasedbe Vicious Rumors, Kevin. V dvorani bo več tisoč ljudi!” Temu naj bi sledila evropska turneja po številnih prestižnih festivalih (Alcatraz z Anthrax, Exodus, Doro itd.; Graspop s King Diamond; Headbangers Open, kjer smo coheadlineali z Overkill in Metal Church in mnogo drugih). Navkljub Brianovim zatrdilom, da misli zelo resno, mu nisem hotel verjeti in sem odvrnil: “Ko me bo poklical Geoff Thorpe, ti bom verjel!” Čez dve uri se na mojem zaslonu pojavi druga ameriška številka. Geoff Thorpe, boter bay area metala je enostavno dejal: “Hočem te v ekipi! Na voljo imam mnogo Američanov, a hočem tebe! Manj kot mesec dni pred Bang Your Head!!! festivalom je priletel e-mail z repertoarjem. Na njem je bilo 34 ali 35 Vicious Rumors komadov. Bandovo glasbo sem do potankosti poznal že mnogo pred tem. V manj kot mesecu sem znal vse, odletel v Nemčijo in naenkrat je moje življenje dobilo popolnoma drugačno podobo. Točno takšno, kot sem jo načrtoval, zanjo delal in ustvarjal od dvanajstega leta. Vrhunec neutrudljivega glasbenega dela, kozmične energije in tega, da sem za vse delal izključno sam, je stvari postavil na svoje mesto.

ROCKER.SI: Kakšne so bile prve reakcije staršev, ko si jim povedal za nastope? Kako na tvoj uspeh v gledajo v domačem kraju? Ali si bil kdaj deležen neslavne slovenske nevoščljivosti?

TILEN HUDRAP: Reakcije so odlične, izredno so ponosni. Od samega začetka me podpirajo v vseh pogledih. Starši so me vpeljali v glasbo in ob odraščanju konec 80-ih/v začetku 90-ih sem prav zaradi očetovih in stričevih vinilk, ki so naju z bratom spremljale na policah (Black Sabbath, Thin Lizzy, Status Quo itd.) dobil interes za trše zvoke. V domačem kraju me (kolikor lahko sodim po odzivih skozi leta) seveda podpirajo, nevoščljivosti zares nikoli nisem občutil, vsaj zadnjih 15 let ne. Ljudje seveda spoštujejo, ko narediš nekaj velikega, predvsem pa se zavedajo, koliko je treba vložiti za nekaj takega in kaj pomeni, da igraš po celem svetu pred več 10.000 ljudmi in prodaš na tisoče albumov.  No, da ne bo vse zvenelo tako “sladko”: realno sem malo nevoščljivosti občutil v res mladih letih, tekom najstniških let. Takrat so čustva neobvladljiva in nekateri nevoščljivci enostavno niso prenesli energije, neutrudljivega dela in fokusa, ki sem ga imel, ker so sami bili leni in nesposobni. A to me ni motilo, kvečjemu mi je dalo dodatno motivacijo. Zdaj, tekom profesionalne kariere pa tega nisem občutil prav nikoli: prej obratno! Občina Ravne na Koroškem mi je na začetku poletja 2021 v znak spoštovanja mojega življenjskega dela podelila občinsko nagrado (Veliko Prežihovo plaketo), ki sem jo prejel kot prvi metal glasbenik v Sloveniji. Zavedajo se, da naš mali kraj predstavljam na globalni ravni (glas o železarskih Ravnah, starodavnem Guštanju sem do sedaj ponesel v 57 držav na svetu in pred (skupno) milijone ljudi!) in to tudi zelo cenijo in spoštujejo. Na svoj rojstni kraj sem izredno navezan in to dejstvo vedno tudi poudarim!

ROCKER.SI: Si eden redkih balkanskih glasbenikov, ki mu je uspel veliki met. Čemu pripisuješ glavni razlog?

TILEN HUDRAP: Da. V metal vodah je največje odre na svetu (na res globalni ravni) z ex-YU območja uspelo okusiti le še Dinu Jelušiću iz Zagreba. Dino je odličen pevec/glasbenik, ki ima svetlo prihodnost. S to razliko, da je bil on v vseh tujih skupinah le najeti glasbenik, medtem ko sem bil sam polnopravni stalni član, glasbopisec/tekstopisec in aranžer. Glavni razlog za to je trda, neizprosna, železna koroška mentaliteta. Naj se sliši še tako klišejsko, a na Koroškem se dobesedno rodimo s kovino v DNK-ju. Mati železarna (“fabrika”) s svojo monumentalno pristnostjo že 400 let z jeklom, kovino in železom zaznamuje naše mesto in enostavno ne poznamo predaje ali besednih zvez “nemogoče” oz. “to ni mogoče”.

ROCKER.SI: Regionalna scena je pred tabo in Dinom svetu ponudila kar nekaj dobrih imen, ki jim v tujini ni uspelo. Nekateri bi rekli, da sta za to kriva strah pred neuspehom in slabo vodenje, drugi pa da je bilo to zaradi socialistične ureditve nekdanje skupne države. Kakšno je tvoje mnenje?

TILEN HUDRAP: Nekdanja ureditev je seveda najlažji izgovor, ki mu pravzaprav nihče, ki ni “znotraj” scene ne oporeka. Vsi bandi imajo namreč na zalogi izgovore v smislu “saj vas ni bilo tam, ne veste, kako je bilo.” No, sam se z izgovorom ne strinjam, ker nikakor ne drži. Možno je popolnoma vse. Če se je človek, ki je bil rojen v Zanzibarju, lahko prelevil v največjo rock ikono vseh časov, je možno RES vse. Seveda je dejstvo, da je bilo skupinam kot celoti veliko težje uspeti, predvsem zaradi pomanjkanja karizme in znanja angleščine. Skupine so enostavno (nezavedno) pogrešale tisti manjkajoči faktor, ki ga ni mogoče definirati. Ali pa je izstopal en član, ostali pa so izgledali (in igrali), kot da so se ravnokar vrnili iz dela na polju. Veliko je bilo glasbenikov, ki so ravno zaradi Jugoslavije igrali v “prijateljskih” državah. Če bi imela čas, bi naštel, kdo vse je igral v Rusiji, na Kubi, na Kitajskem itd. Ljudje, ki sicer nikoli ne bi igrali izven Slovenije, pa so ravno zato (torej izključno zaradi “sistema”) lahko igrali par koncertov v tujini že v 70-ih.

Jugoslavija je prej pomagala, kot karkoli drugega. Nasploh je Jugoslavija bila odprta do zahodne glasbene kulture. V Ljubljani so v 60-ih in 70-ih nastopili Louis Armstrong, Queen, Uriah Heep, Jethro Tull in mnogi drugi, v 80-ih pa Saxon, Iron Maiden, Spandau Ballet itd. Par ljudi je odšlo tudi v Anglijo, Mežek je naredil dosti velikih, legendarnih stvari, ki jih je treba spoštovati. Njegovo pot v tujini bi moral poznati vsak. Veliko balkanskih bandov je igralo za izseljence v ZDA, Avstraliji itd., a vse to so bile priložnostne stvari, temu ne moremo reči veliki met. Velikih turnej, ki trajajo 3, 4 mesece z megalomanskimi dvonadstropnimi turnejskimi avtobusi, kot jih izvajamo mi z 90 zaporednimi koncerti 5-7 dni v tednu, seveda ni doživel nihče. Nihče ni imel albuma na top 100 lestvici v 30 državah, moji zadnji štirje albumi so bili recimo na vseh glavnih lestvicah na planetu.

Vem, veliko je številk, a ljudje, ki to berejo, naj vedo, kaj pomeni, ko se naredi nekaj izven serijskega. Vse preveč ljudi v Sloveniji enostavno nima koncepta o tem, kaj pomeni, ko se v glasbi naredi nekaj velikega. Tu ljudje mislijo, da je nekaj velikega to, da Plestenjak proda 100 albumov na Petrolu. Kakorkoli, enostavno ni bilo mednarodne žile, ni bilo celote. Da ne bo pomote, kot individualistu ti seveda ni nič lažje. Desetletja sem delal, da sem ustvaril ime, ki ga ljudje globalno spoštujejo, in tisoče vloženih ur dela ni mogoče pojasniti zgolj v enem intervjuju. V Jugoslaviji so bili na (kvazi)profesionalnem nivoju prisotni tudi alkohol, droge, slabi (kvazi)managerji in ogromno korupcije. Ogromne količine, če smo natančni, kar je bil še en velik problem tamkajšnjih glasbenikov. Domišljanje, da živijo nekje drugje in ne sredi Sarajeva ali Beograda. Napačen odnos je od nekdaj prekletstvo balkanskih držav. Tu bom popolnoma odkrit: tudi Slovenija ni izjema, tu je ogromno koruznih, “študentski žur/gasilski piknik” bandov, ki od tega živijo in si domišljajo, da so rock zvezde. Če si tega ne domišljajo sami, pa imamo novinarje, ki ne poznajo realnosti in pišejo takšne bedarije. Ne se hecati, rock zvezde v Sloveniji ni in je nikoli ne bo! A na tak način se zaslepi ljudi, ki na koncu verjamejo vsemu in ustvarijo neke podobe glasbenikov, ki so dvakrat v življenju prestopili mejo Slovenije, a na koncu verjamejo časopisnim zgodbicam o sebi in si dejansko res domišljajo, da so nekaj, kar niso nikoli bili in tudi nikoli ne bodo. Precej žalostno. Tudi to (torej pomanjkanje stika z realnostjo in pomanjkanje zavedanja kdo dejansko so) je eden izmed razlogov, da niti enemu slovenskemu bandu ni uspelo v tujini in verjemi mi, preteklo bo še veliko Drave, preden komu bo.

ROCKER.SI: Poleg vsega si aktiven tudi v Thraw. Kakšno je trenutno stanje v bandu? Ali se obeta kaj novega?

TILEN HUDRAP: Vedno sem poudarjal, da Thraw nikakor ni rekel zadnje besede. Par let smo bili v stanju mirovanja, v katerega smo šli izključno zaradi moje mednarodne kariere, zaradi katere v zadnjih desetih, enajstih letih nisem bil več kot dva meseca na leto v Sloveniji. Zato tudi nismo igrali v živo in imeli časa za studio. Kljub temu smo ves čas ustvarjali, nastalo je ogromno materiala, riffov, besedil, konceptov in potencialnih naslovov. Tako imamo že od leta 2013, ko je izšel ‘Decoding the Past’, določen naslov za naslednji album. A ti v današnjem času niso več pomembni. Pomembno je, da nekaj izdaš. Naj bo to single, EP, videospot, karkoli. Časi niso naklonjeni dolgometražnim albumom, ker koncentracija današnjega poslušalca, sploh mlajšega, ne seže dlje od mili sekunde. Ne splača se delati albumov z desetimi ali dvanajstimi komadi, saj se prej ko slej nehajo vrteti pri tretjem komadu. Večji smisel imajo zato singli, ker jih dejansko poslušajo v celoti, mogoče celo večkrat. Thraw delamo za dušo, tu ni nobenih velikih namenov ali kapitala, je izključno kovina, ki pride direktno iz naše krvi.

Kot sem že omenil, ustvarjanje se ni nikoli nehalo. Pandemski kaos nam je omogočil, da smo končno našli čas. Čas, da smo se resno pogovorili in določili koncept. Poleg tega nam je uspelo nekaj materiala tudi posneti. Na zalogi ga imamo ogromno. Tudi ostali člani so zelo zasedeni. Brat je že dolgo profesionalen producent in dela v studiu na ogromno projektih. Lenart in Ožbej pa sta redno zaposlena in prav tako nimata časa vsak dan. Kot profesionalni glasbenik sicer imam čas, ker je glasba vse, kar počnem,  vendar če hočemo nekaj narediti, moramo biti prisotni vsi. Tudi sicer je stanje odlično. Brat, jaz in Lenart se poznamo 30 let, z Ožbejem pa več kot 20 let. Smo življenjski prijatelji in smo dnevno/tedensko na vezi. Ravno to je čar Thraw, tradicija in prijateljstvo, ki ju krona glasba!

Lani smo izdali (še vedno aktualni) single ‘Century of Enslavement.’ V prihodnosti se obeta dosti novih stvari. Materiala je, kot omenjeno, ogromno. Edini faktor, ki nas omejuje je čas. Če bi dan namesto 24 imel 72 ur, bi Thraw izdali že par albumov več. ‘Decoding the Past’ je izšel deset let nazaj. Občutek imam, da je bilo to lani ali predlani. Čas po letu 2000 teče zares teče z eksponentno nadhitrostjo, tako hitro, da tega ne morem niti opisati. Kakorkoli, definitivno nismo rekli zadnje in brezkompromisni Thraw thrash, ki ga delamo že 17 let, bo ob svojem času ponovno rjovel iz zvočnikov širom sveta!

ROCKER.SI: Preidiva še na nekoliko bolj splošne teme. Kaj bi svetoval glasbenikom, ki šele začenjajo?

TILEN HUDRAP: Glede na trenutno stanje v glasbeni industriji, po resnici? Vedno sem dejal “delajte, delajte, delajte, možno je vse.” Zdaj, po korona obdobju, je moj odgovor drugačen: “Lotite se česa drugega, ne zapravljajte časa!” Razen če ste pripravljeni res na VSE, pot do globalnega uspeha je dolga, trda, špičasta in neizprosna. Dejstvo je, da NIČ ni nemogoče! A vendar, kot sem dejal: “Pot je tako neizprosna, da ima možnosti zares mali procent glasbenikov. Predvsem v metalu. Tu ni nikakršne pomoči, tu ni hriba za smučanje za prvo hišo, igrišča s košem ali golov na travi (in 100 trenerjev, kot v vseh športih), tu ni tradicije in vodil/smernic, ki so jih drugi preizkušali desetletja (govorim o Sloveniji). Pot iz Slovenije na globalni oder v heavy metalu je pot volka. Tu ni črede in pastirjev.”

ROCKER.SI: Glede igranja basa si samouk. Kaj je bolje – samostojno učenje ali obiskovanje glasbene šole?

TILEN HUDRAP: Odvisno od posameznika. Če izbereš samostojno pot moraš biti ekstremno prepričan v to, da veš kaj delaš. Če ti uspe si absolutni zmagovalec. Le tako ti nihče ne more oporekati in si pripisovati zaslug. Takšna pot je neoporečna in na njo sem ekstremno ponosen. V mojem primeru sem šel skozi pekel, da sem, kjer sem. Vse sem moral ustvariti sam, z ničle do vrha. Tu govorim o profesionalni karieri, ki sem jo gradil dolga leta v metalu. Glasbena šola te poleg osnov nauči veliko stvari, ki jih kot glasbenik NE smeš delati. Ogromno zadev se na pedagoškem nivoju dela popolnoma narobe in neprofesionalno, otroke se sili skozi neke procese, ki v praksi ne delujejo oz. niso koristni. Torej, še enkrat: Izbira poti je popolnoma odvisna od zmožnosti, želja in osebnih lastnosti posameznika. Prvo pravilo je, da pravila v umetnosti ne obstajajo! Obstajajo samo relativne smernice, ki pa so daleč od pravil.

ROCKER.SI: S čim se še ukvarjaš?

TILEN HUDRAP: Trenutno so moji štirje glavni projekti (poleg vseh bandov in snemanj): delo na dokumentarnem biografskem projektu, ki bo izdan ob 25-obletnici moje glasbene poti, avtobiografija, ki jo pišem in bo (upam) izšla vzporedno z dokumentarcem, delam pa tudi na pesniški zbirki in solo albumu.

ROCKER.SI: Solo album, zanimivo. Lahko kaj več o njem?

TILEN HUDRAP: Na solo albumu delam že ogromno let, več kot desetletje. Ta bo zajel vse moje vplive. Vseboval bo 12 komadov iz 12-ih različnih glasbenih zvrsti. Gostje bodo dodali par “svojih not”, sam pa bom sicer odigral prav vse instrumente. Z mano ga koproducira brat Domen iz DMN Studios. Razkril ti bom naslov: ‘Back to BaSSics!’ Ne me vprašati za datum (ali leto!) izida. Album se dejansko spreminja v ‘Chinese Democracy’ (2008), izšel pa bo, ko bo pravi čas. Brez prisile in hitenja.

ROCKER.SI: Imaš še kakšno zaključno misel?

TILEN HUDRAP: V skoraj vsakem intervjuju za konec podam podobno zaključno misel, ker univerzalno drži. Glasi se takole: enostavno verjemite vase, nikdar in nikoli se ne podrejajte mnenjem ljudi, ki jih ne cenite in predvsem trdo in predano delajte za svoje ideale in ideje. Zapomnite si, da vesolje goji univerzalno pravico, pravi fokus in čisti nameni pa lahko človeka pripeljejo zelo daleč!