Zasedba The Dubliners je nedvomno ena izmed tistih, ki so občutno pripomogle k popularnosti irske ljudske glasbe in kulture kot celote. V živo ali studijsko, gospodje so v petih desetletjih ustvaril obsežen spomenik, ki še zdaleč ni pridobil svojega zadnjega poslušalca. Čeprav je zasedba pred izidom obravnavane plošče že izdala tri koncertne albume, The Dubliners (1964), In Concert (1965) in Finnegan Wakes (1966), velja ta za njen dejanski studijski prvenec. Izdelek je izšel pod okriljem Major Minor Records, mesto njegovega producenta pa je zasedel Tommy Scott.
Pregled skladb
Ploščo odpira kultna in verjetno zasedbina največja uspešnica ‘Seven Drunken Nights‘, ki ji po zaslugi Andreja Šifrerja lahko prisluhnemo tudi v slovenskem jeziku. Odličen izdelek, ki nas že takoj uvodoma postavi pred dejstvo, da so nekatere stvari pač brezčasne. Morda še zanimivost, ali ste vedeli, da gre pri skladbi za nekakšno izpeljanko škotske ljudske pesmi ‘Our Goodman‘ in da njeni izvajalci navadno odpojejo zgolj prvih pet kitic? Šesta in sedma namreč veljata za preveč žgečkljivi. Ploščo nadaljuje še ena mojstrovina, imenovana ‘The Galway Races‘. Poklon festivalu konjskih dirk, ki ga vsako leto gosti Galway in ki se neprekinjeno odvija vse od leta 1869. Sledi ‘The Old Alarm Clock‘, biser irskega samoironičnega humorja v polnem pomenu besede. Zajeti val se ne omehča niti s prihodom instrumentalne ‘Reels: Colonel Fraser & O’Rourke’s Reel‘ niti ko nastopi ‘The Rising of the Moon‘. Čustveni poklon irskemu uporu iz leta 1798. Neverjetno kolikšen čustveni naboj lahko človek spravi v tri minute. S prihodom ‘McCafferty‘ plošča ne spremeni svoje lirične tematike, se pa s prihodom skladbe zmanjšajo albumovi obrati. Gre namreč za balado, posvečeno Patricku McCaffreyju, ki je bil usmrčen zaradi uboja dveh nadrejenih častnikov, ki sta mu grenila vojaško življenje. Prvo stran albuma zaključuje še ena pivska mojstrovina, imenovana ‘I’m a Rover‘.
Po črni ‘Weile Waile‘, ki odpira stran B, napoči čas za ‘The Travelling People‘. Za skladbo, kjer nam Luke Kelly znova dokaže, kako zelo podcenjeno je njegovo petje. In da o Ronnieu Drewu, s katerim sta si v časih klasične postave delila mikrofon, niti be začenjam. Pri omenjanju mojstrovin z albuma ne smemo pozabiti niti na ‘Limerick Rake‘, kjer je celotna skladba odpeta brez uporabe enega samega glasbila. ‘Zoological Gardens‘ lahko označimo za najšibkejšo skladbo s plošče, pa še to zgolj zaradi kopice klasik, ob katerih prva ne pride do izraza. Po še enem instrumentalnem zakladu začne album vstopati v ciljno ravnino. Kajti pred nami sta samo še dve skladbi. Še ena klasična mojstrovina ‘The Black Velvet Band‘ in ‘Poor Paddy on the Railway‘, ki poskrbita, da se album konča tako, kot se je začel. Popolno!
Plošča A Drop of the Hard Stuff tudi po petih desetletjih še zneraj predstavlja kvaliteten izdelek. Neuničljiv spomenik irske ljudske glasbe, ki kar kliče poslušanju in odkrivanju pozabljenih skrivnosti smaragdnega bisera.
Odlično izhodišče za vse, ki želite bolje spoznati katalog ljudskih godcev, imenovanih The Dubliners.
