Najbrž ga ni jugonostalgika, ki ne bi znal na prste svoje roke bliskovito našteti vsaj pet legendarnih ansamblov, na hite katerih je preplesal, prepil in se ljubil skozi svojo mladost. Zelo majhna verjetnost je tudi, da se med omenjenimi ne bi znašlo Prljavo Kazalište.
Že skorajda pol stoletja je minilo, odkar so mladci iz delavski četrti Dubrava v bližini Zagreba, kot nadobudni punkerji z razglašenimi kitarami vstopili na rojevajočo se balkansko glasbeno sceno. Vmes so padli sistemi, rodile se države. In ne samo to – Jankovič nam je zgradil Stožice. Kot prvo slovensko prizorišče, dovolj spodobno za gostitev večjih glasbenih spektaklov, kar je Slovenijo končno postavilo na evropski zemljevid glasbenega dogajanja. O tem, za kakšno ceno – kdaj drugič.
Začetna najstniška kontroverznost jih je skupaj z našimi Pankrti postavila v samo jedro jugoslovanskega zgodnjega punka. Kasnejša leta so prinesla izboljšave na tehnični plati, spremembe v postavi ter predvsem stilski razvoj. Na nekdanjo neprilagojenost sistemu pa skozi vsa ta leta opozarjajo le še utišane rdeče ustnice, prebodene s sponko za plenice. Najbrž ni treba posebej navajati, da je London v sedemdesetih očitno dosegel celo Dubravo.
Že od leta 1977 razrezan jezik izzivalno uspešno opleta predvsem po deželah nekdanje skupne države, v devetdesetih nato tudi po širši Evropi, pred njimi pa ni ostala nedolžna niti dežela tam spodaj. In s tem mislimo Avstralijo.
Do leta 2012 je izšlo kar 14 studijskih albumov, večinoma pod Suzy, Jugotonom ter Croatian Records. Nedvomno pa so največ prahu dvignili trije albumi v osemdesetih, »Crno-bijeli svijet« z ‘Mi Plešemo‘, »Korak od sna« s ‘Sve je lako kad si mlad‘ ter »Zlatne Godine« z ‘Ne zovi mama doktora‘. Začetek devetdesetih pa so jih v poletne jugorock noči za vedno dokončno zasidrale še ‘Kiše jesenje‘.
Štirideset let delovne dobe pa počasi, a vidno prinaša jesen tudi med večno mlade. Od originalne zasedbe sta nespremenjeno vitalna Tihomir Fileš – Filko na bobnih, ter, srce zasedbe, Jasenko Houra – Jajo. Jajo je v začetkih skupine sam napisal in tudi odpel večino izdelkov, vseskozi pa je prisoten kot ritem kitarist. Kot solo vokal jih od leta ’85 spremlja Mladen Bodalec – Mac, medtem ko je bilo na mestu solo kitarista in preostale ritem sekcije skozi leta kar nekaj sprememb.
V soboto, 18.3. smo bili tako priča okrogli obletnici delovanja Prljavcev v domačih Stožicah. Kot se za tak jubilej vsekakor spodobi, spektakel ni izostal. Dve uri in pol dolg repertoar, podprt z svetlobnimi in projekcijskimi atrakcijami, je navdušil prek 4000 prisotnih. Med njimi ni manjkalo niti rosno mladih, predvsem pa ne mladih po srcu.
Izvedbeno sicer ne ravno presežek, ampak, če smo pošteni, ob takem repertoarju, energiji ter častitljivi starosti tega sploh ne gre omenjati. Legende so si svoj ugled prislužile in oddelale že zdavnaj. Program je nekoliko popestril gostujoč saksofonist, navdušenja pa nismo mogli skriti tudi ob par nepričakovanih solo bas vložkih Ninoslava Hrastka, ki je s skupino od leta 2008. Kot vemo, mainstream rock usmeritev navadno ne sloni ravno na impresivnih bas linijah, kar še ne pomeni, da v teh vrstah ni vrhunskih basistov.
Vsekakor dogodek, ki bi, naravnost rečeno, moral publiko pustiti v večji evforiji, kot jo dejansko je. Z izjemo nekaj prešvicanih slačifantov z juga ter telefonskih bliskavic, se je v dvorani dogajalo bolj malo. Česar smo pa, na žalost, tako ali tako že navajeni.
Niso pa bili Prljavo Kazalište edini, ki so v soboto obeležili okroglo obletnico svojega obstoja. Kar nekaj let navadno traja, preden se avtorska glasba uveljavi v domačem prostoru, četudi je kvalitetna.
Vsakdo, ki pozna primorsko zasedbo SKALP, se je verjetno zadovoljno nasmihal, ko so Prljavo Kazalište pretekli teden oznanili svoj izbor predskupine. Da so energični ajdovski rokerji izstopali v množici izbire, je zelo enostavno verjeti.
SKALP, ki v nespremenjeni zasedbi že od leta 1997 veljajo za rock heroje širše Vipavske doline, niso nikdar veliko dali na globalno prepoznavnost in lepe besede. Namesto tega zatopljeno, že dva albuma dolgo, nežno krcajo in zbujajo družbo – z rifi izjemnega Aleša Pelhana in nič manj nezgrešljivim vokalom Petra Krkoča, vse skupaj pa natančno povezujeta Matjaž Koron na basu in Tonči Valič na bobnih. Njihova posebnost pa so zagotovo tudi premišljena besedila, in to v slovenščini, česar nam v našem rock prostoru definitivno primanjkuje.
In z ravno to preprosto iskrenostjo so stopili tudi pred Stožice. Brez cukra je Peter že kmalu oznanil publiki, da ve, da »niste tukaj zaradi nas, ampak mi pa smo zaradi vas« – in nato so korektno odžgali svoj repertoar, kot da vanje ne bi bilo uprtih par tisoč parov začudenih oči, ampak z le njim lastno dinamiko, priljudnostjo in energičnostjo. V pol ure so publiko dovolj osvojili, da je na njihova zadnja hita, »Vem, da lahko« in čisto sveži »Hladen tuš« že zamigala z njimi. Zrelost skupine se tako ne opazi samo na kvaliteti, ampak tudi umetniški prizemljenosti in sposobnosti vrhunskega nastopa, tako za 5 kot za 5000 ljudi. Vsekakor pa so Skalp daleč od preresnega benda. Njihova tematika lahkotno zajema vse vidike družbe, od seksa, prek politike, do drugačnosti v družbi.
Ampak, kot pravi njihov prvi album iz leta 2007, najboljše rešitve so »Preproste rešitve«. O Skalpih bomo zagotovo še veliko slišali tudi izven primorske – notranjske namreč niso otvorili v samih Stožicah kar brez razloga.
Omeniti je potrebno tudi vrhunsko organizacijo agencije Gig ter KODA Events, ki je bila premišljena in izvedena do potankosti.
Se pa pravi obraz rokerskega zaledja vedno pokaže v backstageu – mega zvezde že na prvi stopnici do izhoda izgubijo svoje nasmehe, medtem ko se za neprodane duše veselje po nastopu šele zares začne. Ampak, kot nam je parim bejbam ob izhodu rekel Jajo:
‘Nije lako biti superzvijezda – a neko mora I to da radi’.
