Pogovor z basistom skupine Stray Train, ki so že s prvencem ‘Just ‘Cause You Got The Monkey Off Your Back Doesn’t Mean The Circus has Left Town‘ doživeli uspeh, z nedavno izdanim albumom ‘Blues From Hell‘ pa vse skupaj samo še nadgradili.
ROCKER.SI: Kako bi opisal Stray Train?
Niko Jug (Stray Train): Z osebnega vidika, kot uresničitev sanj. V preteklosti sem bil član kar nekaj zasedb z odlično kemijo, a šele s Stray Train sem našel, kar sem iskal. Skupino istomislečih tovarišev, s katerimi lahko ustvarjam glasbo, kakršno si zares želim.
S splošnega vidika pa kot blues rock bend, za katerega upam, da pride čim dlje.
ROCKER.SI: Lahko bralcem pojasniš izvor bendovega imena?
Niko Jug (Stray Train): Ime bi lahko prevedla kot tavajoči, ‘zalutali’ vlak, kar pa ima dvojen pomen (smeh). Vlak namreč ni edina stvar, ki lahko ‘zaluta’, saj lahko tudi sami kdaj odtavamo od zastavljenih ciljev.
ROCKER.SI: Kljub dejstvu, da si sam (in ostali člani) na sceni prisoten že kar nekaj časa, gre pri Stray Train za mlad bend, ki je nastal leta 2015. Je trg naklonjen skupinam vašega kova?
Niko Jug (Stray Train): Res je, sam in ostali člani smo na glasbeni sceni prisotni že kar nekaj časa. Benda, čeprav smo nastali leta 2015, ne bi označil za mladega, saj smo v njem sami izkušeni glasbeniki. Sam sem star 35 let, povprečna starost v bendu pa je še nekoliko višja.
Zavedamo se, da blues rock ni nekaj, kar bi dandanašnji poslušale množice. So se pa kljub poplavi komercialne glasbe stvari začele obračati na bolje. Samo poglej Hama [Hamo & Tribute 2 Love, op. p.] in Prismojence [Prismojeni profesorji bluesa, op.p.].
Če neko stvar opravljaš strastno in kvalitetno, se mora to tudi nekje poznati. Če do tega ne pride, je jasno, da nekaj počneš narobe.
Drugače pa je slovenska glasbena scena zelo omejena. Radijske postaje ciklično krožijo med petimi ali šestimi izvajalci, ki so na sceni prisotni že (vsaj) 20 let, za prišleke pa skoraj ni prostora. Sem in tja sicer komu uspe, a je to prej izjema, kot pravilo. Se pa, kot sem že dejal, stvari počasi obračajo na bolje.
ROCKER.SI: Dotakniva se vaše aktualne plošče “Blues from Hell – The Legend of the Courageous Five”. Bi lahko iz množice 12-ih skladb izpostavil svojo najljubšo?
Niko Jug (Stray Train): Najljubša skladba ni ena sama, ampak vseh dvanajst (smeh). Brez heca, saj smo zaradi super kemije zelo ustvarjalni. Naše vaje potekajo nekako tako: Ker je bobnar iz Avstrije, ne smemo zapravljati časa. Ne vozi se štiri ure v eno smer, nato pa se po vajah vrne domov. Ko pride v Slovenijo, je tu teden ali 10 dni, imamo vaje vsak dan, le-te pa trajajo štiri ali pet ur. V povprečju na vsakih vajah postavimo temelje za en komad. Se pravi, 12 vaj za 12 skladb. Potem je pa bil tu vsaj še mesec dni vaj, da je bila stvar zares pripravljena.
Zaradi tolikšnega vložka težko izberem najljubšo. Kar pa se tiče igranja v živo, mi je najljubša ‘Heading For The Sun’.
ROCKER.SI: Morda nekoliko predrzno, a vseeno. Bo tudi tretja plošča? Vam je med pripravo aktualnega albuma ostalo kaj idej, ki jih boste uporabili kot izhodišče za naslednji album?
Niko Jug (Stray Train): Ostalo ni nič. So se pa med snemanjem in pripravami za teh nekaj prihajajočih koncertov že pojavile nove ideje. Ustvarjalen proces je zelo spodbuden, pomisleki povezani s tvojim vprašanjem so čisto odveč.
Glede na trenutno stanje in na delo, ki je bilo potrebno za izdajo zadnjega albuma, lahko rečem, da bi lahko novo ploščo izdali novembra ali decembra prihodnje leto.
Trudimo se, da bi se znova odpravili na kakšno evropsko turnejo. Tako kot leta 2016, ko smo skupaj z Blues Pills in Kadavar v okviru več kot enomesečne turneje obiskali Švedsko, Dansko, Nemčijo, Švico, Italijo, Avstrijo, Španijo, Francijo, Veliko Britanijo, Irsko, Belgijo in Nizozemsko. Slednje je brez svežega materiala težko dobiti, saj je svežina tista, ki šteje – in mnenja kritikov.
ROCKER.SI: Obe plošči ste izdali tudi na vinilu. Je bila to posledica trendov, ljubezni do kvalitete zvoka ali česa tretjega?
Niko Jug (Stray Train):Pretežno zaradi prvih dveh razlogov, svoje pa je naredila tudi romantika, ki jo s seboj prinaša poslušanje plošč. Ko daš ploščo na gramofon, jo načeloma, za razliko od zgoščenk, poslušaš brez preskokov.
O sami kvaliteti zvoka pa ne bom izgubljal besed, saj oba veva, da ni primerjave.
ROCKER.SI: Katerih pet izvajalcev je najbolj vplivalo na tvoje ustvarjanje?
Niko Jug (Stray Train): Vse se je začelo, ko so mi starši kupili kasetno izdajo plošče “White Album” (1968) skupine The Beatles. Album, za katerega jim bom večno hvaležen. Za Beatli so prišli Queen, še danes se spomnim, kako sem jokal, ko je umrl Freddie. Sledili so Guns N’ Roses, ki mi jih je letos, končno, uspelo videti tudi v »klasični postavi«. Zavedam se, da se zasedba, ki je izdala “Appetite for Destruction” (1987), ne bo nikoli več združila, a večini je dovolj, če na odru vidi Axla in Slasha. Ker si toliko mlajši, boš težko razumel, kaj pomeni, ko človek dvajset let čaka na združitev (smeh).
Po Nirvani pa sem našel svojo življenjsko ljubezen, Pink Floyd.
ROCKER.SI: Še kakšna misel za konec?
Niko Jug (Stray Train):Naj vlada ljubezen. Hodite na koncerte in poslušajte dobro glasbo (smeh).
