STEPHEN PEARCY: ‘Smash’ (2017)

Stephen Pearcy se po devetih letih vrača z novim samostojnim studijskim albumom, ki bo nasledil leta 2009 izdanega Under My Skin. Pevec večkrat platinastega benda Ratt, ki ga je čas nekoliko krivično prezrl, se tako vrača s 13 novimi skladbami, ki dokazujejo, da navkljub letom Pearcyjev lirični vodnjak še ni presahnil.

Verjeli ali ne, človek je preteklo poletje praznoval svoj šestdeseti rojstni dan. Če si na sceni vse od leta 1973, izkušnje o žurerskih pohodih, posledicah prepitih noči in zlomljenih srcih zagotovo niso težava. Prav tako pa za takšno petje ne rabiš biti ravno Shakespeare ali Alighieri, če sem lahko malo ciničen. Po drugi strani pa, ali ni ravno slednje bistvo rock n’ rolla? Neupoštevanje družbenih norm? Koliko izmed nas ima v sorodu 60-letnika, ki še vedno snema plošče, žurira in bolj ali manj uspešno polni koncertna prizorišča? Presodite sami.

A to še ni vse. Pearcy se je nedavno pobotal s preostalimi člani Ratt, s katerimi se letos podajajo na koncertno turnejo. V delu pa naj bi bil tudi novi album, ki naj bi nasledil leta 2010 izdani Infestation. In ja, poleg vsega je tukaj še drama Blotzer-bend, saj bo bend na turneji imel drugega bobnarja, ki ni ustanovil tribute benda in ga promoviral kot prave Ratt.

Ploščo odpira I Know I’m Crazy, ki že takoj uvodoma nakazuje, da Pearcy ostaja zvest linijam modernih Ratt. Skladno s tradicijo, a ne nostalgično. Zapuščina 80-ih v novi preobleki, če hočete. Nekoliko preveč mirnemu začetku, s skladbo ni nič narobe, le manjka ji energičnosti, kakršno navadno slišimo na začetku rockovskih albumov, sledi stvaritev, ki bi jo lahko brez težav postavili ob bok mojstrovinam, ki so Stephena kot glasbenika in tekstopisca izstrelile na glasbeni zemljevid. Ten Miles Wide vsebuje vse, kar potrebuje rattovska skladba. Spolirane vokale, poudarjene kitare, hitro dojemljivo spremljavo in mladostniško igrivost.

A naj vas vse skupaj ne zavede, saj je tudi Stephen le človek. Po bolj ali manj uspešnem začetku je namreč tukaj že prvi spodrsljaj Shut Down Baby, ki pričakovano ni prišel sam. Sledita mu namreč Dead Roses in Lollipop, ki sicer nekoliko popravita status quo, a dve lastovki še ne prinašata pomladi.

Plošček se odvrti v pravo smer šele pri skladbah Rain in Want Too Much, ki pa s seboj prinašata tudi nekakšen posmeh kavbojskim baladam zgodnjih devetdesetih. Smešno, a Pearcy pač ni človek za skladbe, kot je What Do Ya Think.

Jamie sledi še ena rattovska. I Can’t Take It ali, če hočeš rockovskega ljubimca, si poišči drugega bedaka. Passion Infinity bi predstavljala popoln zaključek albuma, tako pa slišimo še Summers End ali Pearcyjev poklon Led Zeppelin in njihovi Achilles Last Stand.

Gledan kot celota je album nedvomno vreden nakupa, saj gre za eno boljših Pearcyjevih plošč nasploh. Nekakšno zadoščenje za obe strani. Za podpornike njegove samostojne kariere kot tudi oboževalcev Ratt. Če bo naslednji Ratt album vsaj tako dober, potem so Pearcy in tovarišija zasluženi nosilci imena skupine. Gospod Blotzer, poteza je vaša.

 

 

Avtor: Nejc ZUPANČIČ-ZUPA