SLASH: ‘Living The Dream’ (2018)

FOTO: Google

Prvi klobuk Guns N’ Roses, kitarist Slash se je po štiriletnem studijskem predahu vrnil z novim studijskim albumom. Po ugibanjih, pod čigavim okriljem bo le-ta dejansko izšel, se je izkazalo, da bo ta čast pripadla njegovemu solo projektu Slash feat. Myles Kennedy and The Conspirators, na pravi Guns N’ Roses album pa bo potrebno, če sploh, še nekoliko počakati.

Čeprav gre za Slashev prvi po-združitveni album, segajo njegove korenine v čase pred zadnjo, saj so kitarist in tovarišija s pripravami za Living The Dream začeli že sredi turneje, na kateri so promovirali takrat sveži World on Fire (2014). Drugače pa ima, kot je v nedavnem intervjuju izjavil Slash sam, naslov plošče dvojni pomen, saj naj bi šlo poleg očitnega tudi za nekakšen sarkastični poklon svetu, v katerem živimo.

Pregled skladb

Tresla se je gora, rodila pa miš. Več kot uspešno izrabljena priložnost, ki je nastala zaradi delne združitve Guns N’ Roses. Saj, če si ljudje želijo novega »gunsevskega« albuma, ga bodo tudi dobili, vsaj približno.

Ploščo tako odpira ‘Call of the Wild’, ki poleg dejstva, da na plošči zasedba napačno mesto, takšne skladbe se navadno ponudi nekje na polovici albuma, in ne takoj na začetku, tudi več kot odlično dokazuje, kako nenaravno, da ne rečem plansko, je nastal album. Zakaj bi preplavil trg z »gunsevskim« materialom, če pa lahko nastalo evforijo zamrzneš, pri tem pa še zmeraj nekaj zaslužiš? Drugače pa skladba, ki kar kliče po tem, da bi jo človek odpeljal v divjino, in jo tam tudi pustil.

Tudi nadaljevanje ni nič boljše, saj je tu že ‘Serve You Right’. Še ena reciklaža plošče World on Fire. Zakaj se Slash ne more sprijazniti z dejstvom, da Myles Kennedy pač ne more peti skladb, ki jih lahko pričakujemo od zasedb kova AC/DC? Ali ‘Dirty Girl’ ni bila dovolj?

Čeprav se ‘My Antidote’ začenja obetavno, kot da bi skupaj križali ‘You Could Be Mine’ in ‘Wicked Stone’, spet s prejšnjega albuma, je nadaljevanje diametralno nasprotno. Brezidejno blodenje, ki ga rešuje dober riff.

‘Mind Your Manners’ je skladba, kjer plošča doseže svoj prvi vrhunec. A še zmeraj, kako legitimna je tvoja odličnost, če si odličen med slabimi? Morda še zanimivost, gre za prvo skladbo, ki jo je bend ustvaril po svoji vrnitvi v studio.

Album nadaljuje počasna ‘Lost Inside the Girl’. Če gre verjeti besedam Mylesa, govori skladba o zalezovalki z Instagrama, ki je bila nezdravo obsedena z neznanim članom omenjenega družbenega omrežja. Spodobni izdelek, kateri nadaljuje doseženi, komaj povprečni, standard. Boljše kot uvod, a še zmeraj svetlobna leta od materiala, ki so ga Slash feat. Myles Kennedy and The Conspirators izdali na prejšnjih dveh ploščah.

Težko prigarani standard se začne rušiti z ‘Read Between the Lines’. Recikliranje, recikliranje in še več recikliranja! Stabilnost je dokončno porušena z naslednjo skladbo, s ‘Slow Grind’.

Hvala Bogu za ‘The One You Loved Is Gone’, za skriti biser. Za bendovo polnokrvno balado, ki sicer močno spominja na ‘Battleground’, a nič ne de, recikliranje je bilo tokrat uspešno.

Tako kot ‘My Antidote’, se tudi ‘Driving Rain’ začenja obetavno. Začenja že, ne pa tudi nadaljuje, saj je bila tudi ta narejena načrtno. Radiju prijazno in sterilno. Le kje je Slash pozabil skladbe kova ‘Neither Can I’, ‘Be The Ball’  ali ‘Serial Killer’?

Če ste nameravali album odpisati, tega ne storite sedaj. Tukaj je namreč ‘Sugar Cane’, Slashev najbližji približek zlatim časom na celem albumu.

Če ste zdržali do sem, vam lahko čestitam, saj ‘The Great Pretender’, sploh slednja, in ‘Boulevard of Broken Hearts’ ne ponujata ničesar, kar bi vam vzelo dih. Še dve ponovitvi slabe predstave, ki smo jo na plošči slišali že prevečkrat.

Drži, da je Slash z novim albumom dokazal, da je še vedno zmožen ustvarjati nove skladbe. Vendar si je pri tem vseeno potrebno priznati tudi, da vse kar se sveti, ni vedno zlato. Kajti, denarna naravnanost plošče je več kot očitna. Če so njene predhodnice nastale naravno, v veliki meri tudi kot posledica dokazovanja, da Slash za svoje delo ne potrebuje Axla Rosea, temu tokrat ni tako. Po seriji poslušanj se mi namreč vedno bolj dozdeva, da Slash zgolj nadaljuje z molžo imena, katerega član je (spet) postal.

Namig za poslušanje

Tokrat vam priporočam Slashev samostojni studijski prvenec It’s Five O’Clock Somewhere (1995), ki vam bo pokazal, kaj vse slednji dejansko zmore. Razlika med Living The Dream in zadnjim je več kot opazna.