Nov album, ki vsebuje deset skladb, so večinoma posneli letos spomladi in poleti, v resnici pa je nastajal veliko dlje, saj je od zadnje plošče iz različnih razlogov minilo več kot štiri leta. Ampak trenutek ni bil pravi. Sedaj je. Vzeli so si čas, da dozorijo kot glasbeniki. Da se poglobijo v svoje inštrumente in da najdejo in odkrijejo prave skladbe, ki bodo sovpadale z besedili, ki jih v mislih zasliši pevec in frontman Blaž Učakar. Večina jih je v slovenščini, eno tujo pa so posvetili prijatelju iz Bovca, ki verjame, da bi morali prodreti na svetovni trg. “Erik, ta je zate.” Očitno še ne nameravajo zapustiti naše majhne državice, saj jim je tukaj čisto udobno in veliko lepše zvenijo v materinščini. V idilični atmosferi SiTi Teatra med samimi glasbenimi prijatelji so nam predstavili tretji album z naslovom ‘Svetilnik’.
Vrhunski glasbeniki eden za drugim, ki se ne bojijo preizkusiti nekaj novega in svoje inštrumente uporabljajo zgolj kot orodja za izraz glasbenih idej. Povezani in simpatično iskreni so izumili že svoj slovar, kar jih dela še bolj unikatne in neprimerljive. Naj bo to “čedavideo” ali “huči-muči”, fantje in dekle imajo smisel za humor. Intimen koncert, kot so pravzaprav vsi njihovi, saj drugače nastopati ne znajo in ne morejo. Njihova glasba je drugačna. Pravijo, da je album skupek najrazličnejših vplivov, a se vedno vrnejo nazaj k tistemu “čedahuči” zvoku. Nihče ne ve natančno, kaj to pomeni, ampak kar je najlepše; vsi v dvorani smo vedeli, kaj to pomeni. Zvok, ki ga sproducirajo v “čedaplacu” za vaje, in pa tista neprecenljiva dodana vrednost, ki jo lahko ustvarijo samo s skupnimi močmi, takrat ko so na odru enotni in prepleteni z močnim zvokom njihovih inštrumentov. Oh, tisti krasni zvok violine …
Rabili so čas, da se zbližajo kot prijatelji. Kot posamezniki, ki se spopadajo z vsakdanjmi težavami in lovijo ravnotežje med lastnimi željami, resničnim svetom in medsebojnimi odnosi. Za njih je ‘Svetilnik’ pomenil potovanje po neznanih vodah, v katerih je bil prostor za eksperimentiranje, izpoved, iskanje lepote v glasbi. To jim je več kot uspelo, saj večina skladb izzveni domače in ušesu prijazno ter poznano. Takšen je občutek. Kot da bi njihove pesmi nekje že slišal, ampak na najbolj pozitiven možen način. Morda v rani mladosti ali pa pred daljnim časom, ko se je glasba igrala zgolj v živo. Hkrati pa vsaka skladba stoji sama zase in v sebi skriva neko zgodbo, ki ni nujno, da poslušalcu svoj pravi pomen razkrije že po prvem poslušanju. ‘Svetilnik’ nam kaže pot v pristan prijetne folk rock glasbe, ki ji moramo nameniti polno pozornost. Prepletanje motivov in inštrumentalnih linij skupaj z globokimi verzi je nekaj zares čudovitega. Še enkrat več so dokazali, česa vse so zmožni kot skupina prijateljev, kadar stopijo skupaj in vložijo svoj čas in srce.
Tokrat sem jih imel priložnost poslušati v živo drugič in sedaj še bolj občudujem njihovo izjemno zmožnost, kako poslušalce prepeljati na drugo stran. So brodar med resničnim svetom in magičnim svetom glasbe, ki je topel in svoboden. V pesmih pa zato najdemo sami sebe in vsak nekaj zase, podobno kot se najdejo oni na odru. Nekateri so celo bosi, kar pomeni, da so bolj prizemljeni. Še en pokazatelj, kako njihov nastop pomeni nekaj več kot nastop. To je njihovo delo, stvaritev in ponos. Na odru se pomirijo in napolnijo z energijo.
Tega ne počnejo za denar, ampak zato, ker ne znajo živeti brez glasbe. Ta jih definira in osrečuje. Z nasmeškom na obrazu in poskočnimi nogami preigravajo in ustvarjajo, potem pa se na odru zberejo v krogu, se umirijo in zapojejo še eno počasnejšo. Po koncertu se odpravijo pred dvorano, kjer nam na štiri oči povsem akustično zaigrajo še dve skladbi. Včasih je dovolj samo ena pesem, ena beseda ali melodija. In naš svet je, vsaj za trenutek, malce drugačen.
