Scorpions so (po mojem mnenju) svoj studijski vrhunec dosegli ob vstopu v osemdeseta, nato pa obstali v senci uspeha ‘Wind of Change.’ Kar pa ne pomeni, da sem eden tistih, ki črti vse, kar je izšlo po letu 1985. Recimo le, da menim, da so Schenker in soborci z dosego uspeha nekoliko zaspali. Se ujeli v zanko nenehnega ustvarjanja balad, s katerimi želijo ponoviti uspeh omenjenega megahita.
Kakorkoli že. Zasedba je konec februarja izdala svoj 19. studijski album Rock Beliver, ki je prekinil njen (najdaljši) 7-letni studijski premor, poleg tega pa tudi dolgometražni prvenec z Mikkeyjem Deejem (ex Motorhead, ex King Diamond). Plošča je nastala v času pandemskega premora 2020–2021 in bila izdana pri Vertigo Berlin.
Predčasne obnovitve znanja, ki je prišla v obliki ponovnega obiska dvojca Return to Forever (2015) in Sting in the Tail (2010), sem se lotil z mešanimi občutki. Če se prvega albuma bolj ali manj nisem spomnil, je bila pri drugem zgodba skoraj diametralno nasprotna. Morda tudi zaradi časovnice, saj gre za prvi Scorpions album, ki sem ga živel kot novopečeni oboževalec. A vseeno. Zakaj? Preprosto, skladbe na upokojitvenem albumu so preprosto boljše. So bolj dinamične in servirane z večjim zanosom kot na nadaljevanju. Morda je zasedba tudi zaradi tega z nadaljevanjem odlašala skoraj desetletje. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi z uvodnimi singli, nadaljevanju Return to Forever (2015), ki so mi v ušesih pustili mešane občutke. Če sta naslovna skladba in ‘Peacemaker’ zadeli, je bilo nadaljevanje slabše.
Nekje med zanimivo in preveč generično. Čeprav Klaus in tovariši še zmeraj ostajajo v zavidljivi glasbeni kondiciji, kar so še dodatno okrepili s prihodom bobnarja Deeja, pesmi navkljub vloženemu trudu ne pridejo do izraza. Se ujamejo v zanko pozabljive povprečnosti, iz katere le redko pobegnejo. Ena takšnih je naslovna ‘Rock Beliver,’ kjer lahko govorimo o instantni klasiki. O klasični Scorpions viži od glave do pet. Poleg bolj ali manj skromnih koketiranj z zabavno platjo osemdesetih, se album dotakne tudi nekoliko manj znanih skladb iz kataloga. Stvaritev, kot sta ‘China White’ ali ‘Animal Magnetism,’ kar pa je deležno podobne usode. Tudi po več poslušanjih se namreč nikakor nisem mogel znebiti občutka, da so si Scorpions predhodni gnev o pretiravanju z baladami vzeli preveč k srcu. Se obrnili v drugo skrajnost in postali težki, samo zato, da bi bili težki. Brez kakšnega drugega posebnega cilja ali namena. Od preostanka velja omeniti edino ‘Peacemaker,’ ki poskrbi za vsaj majhen dvig iz brezna pozabljivosti.
Scorpions pet desetletji po izidu prvenca Lonesome Crow (1972) ostajajo v zavidljivi kondiciji, ki pa žal ne zajema ustvarjanja novih skladb. Morda delno, saj album vseeno premore nekaj svetlih trenutkov, kar pa niti približno ni dovolj za posploševanje z vzorca na celoto. Morda ne bi bilo narobe, če bi zasedba znova rekrutirala producenta Dietra Dierksa, ki je na materialu iz zlatih časov pustil neizbrisen pečat. Ali pa koga drugega, ki bi bil glasbenikom zmožen reči: “Ne, dajmo raje drugače!”
Ocena: 2/5
Seznam skladb:
1. Gas in the Tank
2. Roots in My Boots
3. Knock ’em Dead
4. Rock Believer
5. Shining of Your Soul
6. Seventh Sun
7. Hot and Cold
8. When I Lay My Bones to Rest
9. Peacemaker
10. Call of the Wild
11. When You Know (Where You Come From)
