Domači pionirji thrasha Sarcasm, ki veljajo za eno najstarejših aktivnih underground zasedb pri nas, so prekinili svoj 6-letni studijski post. Luč sveta je namreč ogledal njihov osmi studijski album, ki je nasledil Pot v raj (2020) in s katerim je skupina proslavila vstop v četrte desetletje svojega obstoja. Gre tudi za prvi album, ki ga je bend izdal v sestavu Aleš Blaznik (kitara), Vito Stričevič (bas), Klemen Renko (kitara) in Matevž Blaznik (bobni).
Angleščina in domiselne navezave na preteklost
Album začenja “New World Order”, katere že uvodni takti ne puščajo dvomov: Bend je nazaj! Udarno in direktno v obraz! Lahko rečemo, da tovarišija še vedno oprezno spremlja svet okoli sebe in nas opozarja na njegove distopične pritikline. In to v angleščini, kar dela Soulless Machine prvi album po Something To Believe (2011), ki ne vsebuje niti ene slovenske pesmi. Z “New World Order” Sarcasm ne začrtajo le smeri nadaljnjega potovanja, ampak se s pesmijo tudi simbolno vrnejo h koreninam.
Če so nas s “Crematory” svarili pred jedrskim uničenjem, je tokratna nevarnost drugačna. Interpretacija, ali se med vrsticami skriva opomin na nedavno pandemijo ali na kakšno drugo distopično tegobo, je verjetno stvar vsakega poslušalca, vendar je nekaj jasno: “New World Order” ni edini poklon preteklosti, ki ga najdemo na albumu. Poleg napisanega pesem zaznamujejo tudi značilne thrashevske menjave glavnega in spremljevalnih glasov, ki s ponavljanjem naslovne besedne zveze všečno poudarijo bistvo skladbe.
Poziv k uporu
Poskusi vzpostavitve nove svetovne ureditve običajno naletijo na upor, zato ni nič nenavadnega, da naslednja pesem nosi ime “Rebellion”. Gre za nekoliko bolj melodično nadaljevanje, ki jo je skupina premierno izvedla na lanskem Trainfestu v Kranju (koncertopis). Skladbo zaznamuje tudi atmosferični uvod, ki spodobno pripravi teren za osrednji riff, kateri se skozi celotno pesem znova lepo prepleta z Blaznikovim glavnim in spremljevalnimi glasovi, ki stvaritev za kratek čas ponesejo tudi v svet skandiranja.
Tretje mesto pripada zrelejšemu nadaljevanju “Rebellion”, “Hand in Hand”, ki se lirično osredotoča na poziv k slogi vseh zatiranih v boju proti skupnemu sovražniku, glasbeno pa prehaja med z esenco Rammstein in Megadeth začinjenim uvodom in njegovim spremljevalnim riffom, zaradi katerih mi je pesem ostala v spominu še dolgo po koncu poslušanja. Domiselno (samoironično?) igro besed ali “O.C.T.” (tj. Obsessive-compulsive thrashing) začenja melodičen uvod, ki nato naglo poveča obrate in jih ne zmanjša vse do zadnje sekunde. Pesem je prav tako še en poklon zgodovini benda, o kateri smo govorili na začetku recenzije. V njej je čutiti zavedanje, da so za bendom že štiri desetletja, ki pa ne zaide v nekakšno osladno, nostalgično gledanje nazaj. Kot zanimivost lahko dodamo, da gre za edino pesem na albumu, ki so jo Sarcasm soustvarili z zunanjim avtorjem, saj je njeno besedilo prispeval Rock Tomšič (Metalsteel).
Uspešno ohranjanje pozornosti skozi cel album
Sledi “World on Fire”, ki sicer opravi svojo primarno nalogo zapiralke prve strani albuma, kar pa je tudi vse. Čeprav je pesem sama po sebi zanimiva, predvsem na račun svojega aranžmaja, ki se duhovno nekoliko približa obdobju Metallicinih albumov Load (1996)/Reload (1997), skladba kot celota deluje razvlečeno in ponavljajoče. Če bi jo skrajšali za kakšno minuto, bi svarjenje pred samouničenjem človeštva prišlo precej bolj do izraza.
Stran B začenja “Faceless Mind”, ki skupaj s “Hand in Hand” najbolj izstopa na albumu. Tokrat predvsem na račun svojega hitro zapomnljivega refrena, ki jo povzdigne nad večino ostalega materiala. Kot zanimivost lahko omenimo tudi, da pesem večkrat ponovi naslov albuma, čeprav Soulless Machine ne vsebuje svoje istoimenske skladbe. “Faceless Mind” predstavlja tudi vsebinsko stečišče albuma, saj se ta osredotoča na posledice odprtja tehnološke Pandorine skrinjice. Govori o rojstvu nečesa, česar ne moremo več ustaviti. Umetna inteligenca je postala neizbrisen del naših vsakdanov, zato je na nas, da se prilagodimo nastalim spremembam.
“Life is Short” deluje kot pomenljivo svarilo o minljivosti življenja. Sporočilo je jasno in neposredno, vendar pesem k celoti ne prinese ničesar zares novega. Preprosto obstaja, brez kakršnekoli škode ali koristi. Stvari se spremenijo s “The Stone Age”, ki nadaljuje albumov visokooktanski tempo, hkrati pa ponese njegovo kakovost še stopničko višje. Z njo se vrnejo tudi že poznane menjave tempa in učinkovito postavljeni back vokali, ki v kombinaciji s še enim všečnim solom potrjujejo, da je bend zmožen zadržati pozornost poslušalca tudi globoko v drugi polovici albuma. Predzadnje mesto na naši poti pripada “Payment”, ki deluje na podoben način kot “O.C.T.”. Hitro in brez odvečnega balasta, vsebinsko pa se osredotoča na že znano demokratiziranje naftno bogatih držav. “There’s Still Hope” predstavlja melodičen in odličen zaključek albuma, ki navkljub svojemu opozarjanju, da gre svet k vragu, ostaja optimistična: Vse morda le še ni izgubljeno!
Sklep
S Soulless Machine Sarcasm niso le pokazali, da so še vedno vitalen del domače scene, ampak so se tudi tematsko in zvočno odlično ujeli s časom, v katerem živimo. Njihova mešanica prepoznavnega thrasha, angažiranih besedil in preverjenega pristopa dokazuje, da bend ni ujet v preteklosti, temveč aktivno in premišljeno komentira svet okoli sebe. Novi album ni le poklon štirim desetletjem ustvarjanja, temveč tudi dokaz, da Sarcasm še vedno mislijo resno. Če bo to njihov zadnji studijski izdelek, si zasluži poklon. Če pa je napoved novega ustvarjalnega zagona – toliko bolje.
Ocena: 4,5/5