Minulo soboto, 19.1.2019, so v Kinu Šiška nastopile Same babe. Domača šestčlanska skupina, ki obstaja že od leta 2003, in jo – navzlic imenu – v resnici sestavljajo sami ‘fajn desci’. Gre pravzaprav za izjemno podcenjeno skupino katerih skladbe pa ste zagotovo že kdaj slišali.
Gre namreč za bend, ki na hudomušen in nadvse mojstrski način predeluje ljudske pesmi in uglasbljuje poezijo priznanih slovenskih pesnikov. Njihov opus sega vse od tradicionalnega Menarta, preko Koviča, Milčinskega – Ježka, pa do modernističnega Šalamuna. Pri tem ne moremo, in ne smemo, niti mimo avtorskih besedil in poezije. Ker domačih ni dovolj, so se lotili še predelave poezij češkega pesnika Egona Bondyja. In mu dali povsem novo življenje.
Kaj torej reči o Samih babah? So samosvoje. Lahko rečem, da so popolnoma ponotranjile besede Ferija Lainščka, ki pravi: ”Ne bodi kot drugi.”
Odlikujeta jih večglasno petje ter precej skromen instrumentarij. So nekakšna mini komorna zasedba. Ki pa ji navkljub majhnosti in preprostosti več kot odlično uspeva prepletati različne glasbene žanre, ki variirajo vse od rocka, bluesa, swinga, jazza, šansona, klasike pa do etna.
Njihov zvok bi tako najlažje opisala kot svet v malem, in njihov koncert kot popotovanje okrog sveta.
Tokrat so se predstavile s četrtim studijskim albumom, ki nosi naslov ‘Vražji bend‘ in je nastal pod okriljem založbe Pivec, posnet pa je bil že leta 2017 v zagrebškem studiu Kramasonik. Da zadeva zveni tako kot mora je poskrbel Andy Jackson. Isti stric, ki je skrbel za zvok Pink Floydov. Ampak, dovolj o tehnikalijah.
Kaj imajo skupnega Same babe in Velvet Underground?
Ker je šlo na koncertu Samih bab za sedečo postavitev sem si sedež zagotovila čim bližje odru. Med tem, ko smo čakali na nastopajoče, je mojo pozornost pritegnila podoba, ki se je projicirala na platno. Podoba mi je bila od nekje tako zelo znana. In le kako mi ne bi bila. To ploščo imam že leta v kolekciji. Naj vam orišem … V zgornjem levem kotu je z velikimi tiskanimi črkami napisano ime banda, v sredini podobo banane zamenja vražje rdeč feferon in v spodnjem desnem kotu je s pisanimi črkami napisan naslov albuma. Vam je že kaj bolj znano?
Kot sem že omenil, Same babe v svojih skladbah ponujajo ne malo referenc. Vzamejo celoto ali pa zgolj drobec in mu dodajo svoj pečat. Tako se je zgodilo tudi tu. Za osnovo so vzeli znamenito naslovnico prvenca ameriške skupine The Velvet Underground & Nico za čigar podobo je poskrbel oče pop arta, Andy Warhol. Čeprav je ta album dosegel popoln komercialni neuspeh, pa danes velja za enega najbolj priznanih in vplivnih albumov v popularni glasbi. In ima z Babami veliko več skupnega kot zgolj vizualno podobo. Poseganje po poeziji, nekonvencionalna uporaba inštrumentov, provokativna besedila so le drobec, ki povezuje ta dva banda.
A vrnimo se v Kino Šiška, kjer smo v živo prisluhnili ‘Vražjemu bendu‘, ter vsem petnajstim skladbam iz omenjenega ploščka, vključno s komentarjem strica Fritza. A še pred njimi je na oder stopila legenda slovenskega rocka. Andrej Trobentar, kantavtor in nekdanji vokal kultne slovenske glasbene multi žanrske zasedbe Na lepem prijazni, nas je s svojim čutnim stilom petja uvedel v večer. Večer poln poezije, poln fuzije, humoresk, temačnosti, čustev in smeha.
Same babe, ki jih poleg Viktorja Škedlja – Viki Babe, sestavljajo še Marko Jelovšek, Marko Voljč, Miha Nemanič, Uroš Buh ter Matjaž Ugovšek – Ugo so nas zabavale več kot dve uri. Program pa so popestrili tudi glasbeni gostje. Poleg Andreja Trobentarja smo lahko prisluhnili poeziji Ervina Fritza, ki nas je s svojim ‘Malim zgodovinskim berilom‘ spravil do solz. Da je Fritz pomemben člen benda nam pove tudi ‘Balada o Vražjem bendu‘, katere avtor je prav on. Z njo ni poskrbel le za naslov albuma pač pa tudi za prvo, istoimensko skladbo na njem. Prav tako je poskrbel za napoved čisto prave ženske v bendu. Fantom se tudi tokrat pridruži Maja Predatoria, ki s Samimi babami sodeluje že kar nekaj let.
Fantje so se tako predstavili s celotno novo ploščo, prisluhnili pa smo lahko tudi skladbam iz prejšnjih treh albumov. Na sporedu so se tako znašle skladbe kot so ‘Moj gams‘, ‘Cigaretna pesem‘, ‘Zato te varam‘, ‘Repa, korenje‘, ‘Ljubica moja‘, ‘Zjutraj ptički prav lepo pojo‘ … Večer so zaključili a capella, s skladbo ‘Terezijanska‘, ki jo najdemo na drugem studijskem albumu ‘Terezijanske‘ (2011).
Nekje sem prebrala, da je to band, ki mu moraš prisluhniti, če ne ti bo žal. Že res, da Same babe niso ne prvi ne zadnji band, ki se trudi s predelavami in uglasbitvami poezij. Pa vendar to delajo drugače. Z občutkom, ki marsikomu manjka. Z ljubeznijo do poezije. In z ljubeznijo do glasbe. Da bi razumeli kaj mislim s tem pa jim morate prisluhniti. In prav zares vam ne bo žal.
