ROD STEWART: ‘Blood Red Roses’ (2018)

FOTO: Discogs

Sir Rod Stewart je pred kratkim izdal svoj trideseti samostojni studijski album, naslovljen Blood Red Roses. Kot je v nedavnem intervjuju za revijo Rolling Stone razkril glasbenik sam, se namen stvaritve plošče ne skriva v hlastanju po prodajnih uspehih, temveč v želji po ustvarjanju. Ker pač lahko, ker mu tehnološki napredek omogoča, da lahko skladbe posname »na poti« zaradi česar mu ni več potrebno mesece in mesece viseti v studiih.  Zaradi omenjenega razloga je Rod znova prevzel tudi vlogo pisca besedil, saj je plošča tretja v nizu (po letu 2013 in takrat izdanem Time), na kateri je slednji znova soavtor večine skladb.

Pregled skladb

Ploščo odpira generična ‘Look In Her Eyes’, ki ne odstopa od ostalih stvaritev, kakršne zadnja leta izdaja Valižan. Solidno, hkrati pa tudi izgubljeno v množici. Še ena Rodova skladba, pač. Podobno velja tudi za ‘Hole In My Heart’. Obetavno, hkrati pa še zmeraj preveč konfekcijsko.

Album nadaljujeFarewell’. Obujena in modernizirana različica Rodove skladbe iz leta 1974, ki je izvorno izšla na takrat izdani plošči Smiler. Glede na vsebino in izvajalčevo pojasnilo, da je skladba posvečena nedavno preminulemu tovarišu, lahko sklepamo, da gre za soavtorja originala, Martina Quittentona (umrl leta 2015). Končno, klasični Rod.

Z ‘Didn’t I’ plošča znova zapade v uvodoma opisano eno-dimenzionalnost, nič bolj uspešna ni niti Blood Red Roses’. Stewartovo sledenje trendom, ki jih je pred njim začel Ed Sheeran. Moderen keltski pop, ali nekaj takšnega.

Plošča se znova začne obračati na boljše z ‘Grace’. Še en »klasični Rod«, bi še lahko dodali.

Rodovo (nezavedno?) sledenje trendom je okužilo tudi ‘Give Me Love’. Novodobna reciklaža megahita ‘Da Ya Think I’m Sexy?’ in njene albumske sovrstnice ‘Standin’ in the Shadows of Love’, ki pa ne dosega pričakovanih rezultatov.

Nekoliko boljši, a še zmeraj pozabljivi ‘Rest Of My Life’ sledi ‘Rollin’ & Tumblin”. Zgrešena priredba, originalno izpod peresa Hambonea Williea Newberna in Sunnylanda Slima, ob kateri se človek upravičeno vpraša sledeče: Če ima Rod res tolikšno željo po ustvarjanju, zakaj potem ne obudi zasedbe Faces in posname »pravega blues-rock albuma«?

Ploščo nadaljuje še ena »stewartska balada« ‘Julia’. Boljše, a še zmeraj preveč generično.

Rod Stewart med koncertom v Zagrebu (FOTO: Nejc Zupančič).

Z ‘Honey Gold’ začne plošča znova pridobivati na obratih. Drugi glasbeni format, ki ga pevec še vedno obvlada. Pripovedne balade, podkrepljene z bigbandovskim aranžmajem. Po seriji predhodnih mašil skladba res zveni odlično.

Začeto pridobivanje obratov se nadaljuje tudi z ‘Vegas Shuffle’, kar pa je tudi vse. Nekakšen poskus stvarjenja nove ‘Viva Las Vegas’, ki pa se izvajalcu ni posrečil ravno najboljše, saj je ponavljanja naslovnega refrena enostavno preveč.

Osnovno izdajo albuma zaključuje ‘Cold Old London’, v kateri se Rod spominja svojih pivskih časov, v katerih je živel pred poroko z Rachel Hunter. Še ena klasična balada, odpeta po stewartsko, ki poskrbi za spodobni zaključek našega glasbenega potovanja.

V razširjeni izdaji plošče bo boste lahko slišali tudi ‘Who Designed The Snowflake’, sicer še eno balado, hkrati pa tudi izdelek, ob katerem se smete upravičeno vprašati, zakaj skladba ni dobila svojega mesta med izbrano trinajsterico? Morda namesto ‘Look In Her Eyes’, in ob drugačni postavitvi skladb?

V dopolnjeni izdaji plošče se nahaja tudi priredba ‘It Was A Very Good Year’, ki je pred Rodom prepeval tudi Frank Sinatra. Odlična priredba, ki pri Rodovi starosti deluje zelo retrospektivno, kot nekakšno obujanje spominov.

Poleg ‘It Was A Very Good Year’  boste lahko ob nakupu obogatene izdaje slišali tudi reggae-ska zmazek, imenovan ‘I Don’t Want To Get Married’, ki ob dejstvu, da se je Valižan do danes poročil trikrat, zveni zelo samo-ironično. Razen, če je bil ravno to namen skladbe, saj veste, britanski humor.

Z novim albumom Stewart nedvomno ni odprl novega poglavja v svoji bogati karieri, hkrati pa z izdajo le-tega na trg ni poslal izdelka, ki bi ji škodoval. Kajti, album kljub nekaterim strelom v meglo še zmeraj vsebuje kvaliteten material, kateri zavidljivo dobro zapolnjuje nastale vrzeli in tako ustvarja poslušljivo celoto.

Namig za poslušanje

V tokratni epizodi vam priporočam Rodov deveti samostojni studijski album, naslovljen Blondes Have More Fun (1978). Seveda, gre za album, ki vsebuje izvajalčev največji hit  ‘Da Ya Think I’m Sexy’, a naj vas to ne odvrne od poslušanja krivično spregledane mojstrovine.

Poslušajte ‘Ain’t Love a Bitch’, ‘Is That the Thanks I Get?’ ali ‘Standin’ in the Shadows of Love’, in videli boste o čem govorim.