Apoptosis je slovenska progressive hard rock / metal zasedba, ki je svojo pot začela snovati v letu 2014. Takratna člana zasedbe Andrej Vindiš in Sven Vuga sta med preigravanjem priredb v glasbenih prostorih študentskih domov v Mariboru iskala preostale člane za skupino. Ne dolgo po začetku iskanja sta se pridružila še druga kitara skupine Urban Kolarič ter basist Erik Vuga. Na tej točki se je začelo pisanje avtorskih pesmi ter iskanje pevca. Nekaj časa za tem se je k skupini pridružil Leon Svilar, s čimer se je začelo ustvarjanje avtorskih pesmi in odpiranje novih poti za slovensko progresivno glasbeno sceno, ampak sodelovanje ni trajalo dolgo.
V naslednjih dveh letih so se razšli in ponovno začeli iskat novega pevca, ob enem pa so se odločili, da pesmi, ki so jih v tem času napisali, kljub temu, da v nepopolni postavi, združijo v album. Ob tem so se odločili, da bodo le-tega posneli sami, saj so lahko na tak način privarčevali z denarjem, ob enem pa se naučili produkcijskih spretnosti in si zagotovili, da je zvok albuma resnično njihov. Za realizacijo tega pa se morajo zahvaliti Robertu Rojcu, ki jim je zagotovil mastering albuma, Vaskotu Atanasovskem za sodelovanje na pesmi Shaping the Creation, Klari Klasinc in Vanesi Šibler, ki sta omogočili, da imajo njihove pesmi “svoj glas”.
Tako so letos uspeli izdati skoraj 40 min dolg album pod imenom ‘IF’. Ime bi naj predstavljalo nenehno dilemo, če jim bo album zaradi vseh težav sploh uspelo izdati. Na koncu so z vztrajnostjo in trudom vendarle slavili, album pa predstavlja njihovo izhodišče za nadaljnje glasbeno ustvarjanje.
O albumu ‘IF’
Že po nekaj taktih je jasno, da gre za drugačne vrste album, kot smo jih vajeni v slovenskem prostoru. Štiri skladbe, skupaj dolge približno šestintrideset minut. Inštrumentalne, a hkrati ne. Vokalne, a po drugi strani ambientalne in epske širine. 10-minutni sprehodi in zvočne izkušnje, ki temeljijo na repeticiji in stopnjevanju intezitete. Po sami strukturi spominjajo celo na psihadelične Pink Floyde, le da zaostanejo v celokupnem sporočilu. Slišno je, da so ob snemanju imeli težave in da plošček ni celovit. Gre za skupek štirih pesmi, ki so nastale ob nepopolni postavi in so jih združili v album. Podobno nerazdelan je tudi zvok, ki je sicer pohvalno čist in iskren, ampak bega s svojo nekonstantnostjo.
Bobneč bas in spolirane kitarske linije v kombinaciji z nežnim vokalom so zanimiva premisa, ki pa se ne izteče v dobro zgodbo. Spevni metal se kot v valovih vrača in nas zadeva z ambientalno glasbo, katere kvaliteta je, da lahko služi kot ozadje, lahko pa se vanjo potopimo in jo spoznamo še malce bolje. Kvaliteta avdio posnetkov je neoporočena, tako kot je tudi nevprašljivo njihovo glasbeno znanje. Nadarjeni glasbeniki, ki ponekod zavijejo že v čisti hard core metal, so uspešni v manevriranju inštrumentov, a jih še ne znajo povezati. Vokal vseskozi ostaja nežen in krhek ter začaran, medtem ko si kitara, bobni in bas ne delijo zvočne podobe.
Manjka spevnosti melodij in lepšega sozvočja, saj izpade, kot da se trudijo navdušiti s kombinacijo različnih elementov, pozabijo pa na celoto in glasbeno izkušnjo poslušalca. Predvsem mora biti zanimiva njihova koncertna izvedba. Rad bi jih slišal v živo. Kljub pohvalni drugačni formi albuma, skladbe izgubijo na svoji udarnosti in se nenehno skrivajo za preveč izstopajočimi elementi. Naj bo to prehod bobnov, izjemen kitarski solo ali nežen zvok glasu. S kilometrino bodo morda spoznali pregovor “manj je več” in posneli nekaj veličastnega, saj sem mnenja, da so tega resnično sposobni.
