Ten Years After so verjetno najbolj znani po svojem platinastem albumu A Space in Time (1971), Top 40 uspešnici ‘I’d Love To Change the World’ in kultnem nastopu na festivalu Woodstock. Čeprav so trenutne razmere skupini preprečile nastope v živo, ta ne počiva. Kmalu bo namreč izšla razširjena izdaja zasedbinega zadnjega albuma A Sting in the Tale (2017), ki ne bo ostala spregledana. O tem in še čem sva se pogovarjala z bandovim bobnarjem Ricom Leejem.
ROCKER.SI: Pozdravljen. Kako si? Si se med trenutno pandemijo začel ukvarjati s kakšnim novim konjičkom?
RIC LEE: V redu, hvala. Lahko bi rekla, da sem te dni bolj zaseden, kot sem bil kdaj koli prej. Tri dni na teden učim igranje bobnov. Včasih sem imel lekcije v živo, zdaj pa se je vse preselilo na Zoom. Prav tako se pripravljam za izpit iz jazz klavirja, kjer obiskujem tretji razred. Pred slabima dvema letoma sem zaključil z drugo stopnjo, zdaj pa je napočil čas za nadaljevanje. Poleg tega se učim tudi igranja kitare. In seveda bobnam, vsaj pol ure dnevno, da ohranjam kondicijo.
Skrbim tudi za vso administracijo, povezano z bandom. Pred kratkim smo sklenili posel z ameriško družbo Deko Entertainment, ki bo izdala deluxe izdajo zadnjega Ten Years After albuma A Sting in the Tale (2017). Osnovnim skladbam smo dodali še štiri koncertne, med njimi se nahaja tudi ‘I’d Love to Change the World’, ki je bila v ZDA velik hit. Poleg tega so tukaj tudi spletni koncerti, za katere se zdi, da so postali nova resničnost, in ostala promocija. Lahko bi rekla, da sem kar zaseden (smeh).
ROCKER.SI: Klavir zveni zanimivo. Sam sem se nekaj časa trudil s kitaro, nato pa sem se raje lotil novinarstva. Nekako nisem našel potrpljenja (smeh).
RIC LEE: Vsako glasbilo zahteva disciplino, drugače ne boš prišel nikamor. Čez čas prideš do stopnje, ko moraš v vaje vložiti več časa. Poleg tega je tukaj tudi starost, zaradi katere ti začne padati koncentracija. Najti moraš potrebno ravnovesje.
S kitaro in klavirjem skrbim tudi za razgibavanje prstov, saj imam rahel artritis in možgansko aktivnost. Če prav razumem, imaš, v kolikor igraš kakšno glasbilo, manjše možnosti, da zboliš za Alzheimerjevo boleznijo.
ROCKER.SI: Ustaviva se pri prihajajoči deluxe izdaji vašega zadnjega studijskega albuma A Sting in the Tale (2017). Kako to, da ste se odločili za takšno potezo?
RIC LEE: Odločitev je prišla s strani Deko Entertainment. Plošča je v Evropi dosegla zelo dobre rezultate. Ameriškemu trgu so želeli ponuditi nekaj drugačnega. Zato so dodali koncertne posnetke, ki so prvotno izšli na Naturally Live (2019). Vabljeni k obisku naše spletne strani in Facebook profila.
ROCKER.SI: Ali je v delu tudi nova studijska plošča?
RIC LEE: V načrtu je izdelava plošče, ki bo podobna prvima dvema iz kataloga. Počasen blues. Takšni so načrti, a kdo ve, kdaj jo bomo posneli, saj zaprtje še vedno traja.
ROCKER.SI: Wikipedia pravi, da si aktiven od leta 1963 in nič ne kaže, da bi bila upokojitev blizu. Nam zaupaš svojo skrivnost?
RIC LEE: Nobenih drog in alkohola (smeh). Redno telovadim; med drugim izvajam tudi visoko intenzivne intervalne treninge [high intensity interval training]. Živim sam, zato si sam tudi kuham. Skrbim, da jem zdravo.
Drugače pa je glasba tista, ki me drži pokonci. Edino potovanja so postala nekoliko napornejša, predvsem zaradi dejstva, da si toliko časa na enem mestu. V prihodnje nameravamo potovati z vlaki, saj se lahko med potovanjem lahko sprehajaš, delaš in podobno. Pa še več prostora je na voljo.
Pred nekaj časa sem izdal tudi avtobiografijo From Headstocks To Woodstock (2019). Naročite jo lahko na moji spletni strani, kjer lahko dobite tudi posvetilo. Dobite jo tudi na Amazonu, vendar brez posvetila.
ROCKER.SI: Ali nam lahko poveš kaj več o njej?
RIC LEE: Gre za mojo zgodbo, ki pokriva čas od otroštva do Woodstocka. Veliko ljudi jo je pohvalilo, mislim, da mi je uspelo ustvariti dobro knjigo. Pripravljena imam osnutka novih poglavij, nekaj drugega pa je, če bo knjiga izšla v času mojega življenja.
Poleg tega je tukaj še roman, na katerem delam. Pri pisanju mi je v veliko pomoč moj prenosni računalnik, na katerem nastane veliko stvari. Sploh med potovanji z vlakom. Čarobnost vlakov se mi zdi v tem, da pridejo neposredno v center mesta. Če potuješ z letalom, te zmeraj čaka vrsta prestopov in dodatnih ovinkov.
ROCKER.SI: Leta 2005 ste skupaj z Iron Butterfly, Country Joe McDonald in Canned Heat nastopili v Ljubljani. Ali se morda spomniš kakšnih podrobnosti?
RIC LEE: Uh (smeh). Če me spomin ne vara, je šlo za dober nastop. Spomnim se, da smo obiskali postojnsko jamo.
ROCKER.SI: Odpraviva se še nekoliko bolj nazaj v preteklost. K vašemu nastopu na Woodstocku. Kako danes gledaš na vse skupaj, saj gre za edinstven dogodek, ki je zaznamoval generacije tistega časa?
RIC LEE: Preberi mojo knjigo (smeh). Mislim, da se je Woodstock zapisal v zgodovino predvsem zaradi svojih kulturnih vplivov. Šlo je za festival miru, ljubezni in glasbe, kot je to sporočal že njegov slogan. Kolikor vem, na njem ni bilo nobenega nasilja, čeprav ljudje niso živeli v najboljših razmerah. Dež, nevihte, blato, pomanjkanje hrane. Dokler ni Wavy Gravy odprl svoje kantine, so jim hrano dostavljali s helikopterji. Lepota vsega se je skrivala v tem, da so si ljudje delili stvari med seboj. Če je nekdo ujel paket hrane, jo je delil s svojimi sosedi, čeprav jih je poznal zgolj nekaj dni. Pomembno sporočilo za ves svet. Mislim, da se lahko od Woodstocka še danes veliko naučimo.
Šlo je za enkraten dogodek, ki se ne bo ponovil. Vsaj ne v takšni obliki. Kot vzporednico vedno navajam festival Isle of Wight, ki se je zgodil naslednje leto, ko je celotna zadeva že dobila poslovni pridih. Ljudje so se začeli zavedati, da lahko z organizacijo takšnih stvari veliko zaslužijo. Ko so na Woodstocku udeleženci prevrnili ograje, sta organizatorja dogodek razglasila za brezplačen, kar jima je prihranilo veliko težav. Na drugem festivalu pa so nanje poslali pse in varnostnike. Na srečo se je naš koncert zaključil pred tem.
Po Woodstocku so se zgodili dogodki, ki so bili še večji, na primer Live Aid, vendar mislim, da niso imeli iste energije. Je pa res, da je tudi Woodstock z leti postal takšen.
Dogodka se v smislu njegovega originala ne bi dalo ponoviti, saj bi prekršili preveč varnostnih in drugih pravil.
ROCKER.SI: Ric bilo mi je v čast in veselje. Upam, da se kmalu vidimo tudi na kakšnem koncertu.
RIC LEE: Hvala tudi tebi. Kdo ve, morda se enkrat vrnemo tudi v Slovenijo.