Brkovi so eni tistih bendov, katere sem do lani poznal samo po imenu. Slišal zanje, vendar se nekako niso pojavljali na mojem radarju. Stvari so se spremenile v sklopu priprav na nastop Jelusick v portoroškem Rock’N’Roll Cirkusu (koncertopis), ko sem naletel na Shamsa69 oziroma Vedrana Peharja, ki deluje tudi kot njihov koncertni agent za področje nekdanje Jugoslavije. Med dogovarjanjem je pogovor nanesel tudi na Brkove, takratno 20-letnico in prihajajoči koncert v Ljubljani. Sledil je zanimiv intervju in začetek mojega navdušenja nad bendom, ki je ta teden dobilo svoje pogovorno (tukaj) in koncertopisno nadaljevanje.
O koncertu
Sobotni koncert se je začel ob 20.50, in že uvodne minute so napovedale, da bo pred nami divji punk žur. Brkovi so nastop odprli z redko izvajanimi pesmimi, kot sta ‘Ljepša si od mjeseca’ s prvenca Punkfolkwellness (2009) in ‘Opet kažeš da si samo njegova’ s Torza Dade Topića (2016), kar so poudarili tudi sami. Sledila je ‘Naša mala zemlja’ z Balkanskega esperanta (2012), njej pa ‘Cvjetalo je meni cvijeće’ z Društva brkatih mladića (2010), ki je že takoj pritegnila odobravanje publike ter začela nakazovati, da bo bend tako kot lani v Cvetličarni tudi tokrat dal vse od sebe. Nič drugače ni bilo niti z ‘Boli me’ (s Hormona sreće (2018)) in ‘Šefom,’ ki je tako kot ‘Nista više mi ne značiš’ nadaljevala s predstavljanjem plošče Torzo Dade Topića (2016).
Sledile so ‘Skupe bombonijere’, ki so nas vrnile v čase Balkanskega esperanta (2012), ter ‘Ornela’ z Društva brkatih mladića (2010), ki je napovedala začetek “niza klasik”: ‘A ja ću da pijem’ (z Brkovi su da se vole (2020)), ‘Bauštela’ (z aktualne Krvave novčanice (2023)), ‘Balkan star’ (s Pizde materine (2014)) in ‘Hormon sreće’ (z istoimenskega albuma (2018)).
V nadaljevanju smo bili deležni krajšega instrumentalnega jama, ki je prešel v ‘Opasno se drogiram’ (s Punkfolkwellness (2009)), nato pa še bendovega klasičnega roganja popularni glasbi; poleg Shamsovih vmesnih (spontanih) pripomb. Na vrsto je prav tako prišel ‘Znanac’, kateremu so sledile ‘Nije život cvjetno polje’ (s Pizde materine (2014)), ‘Nisam ja za tebe’ (z Društva brkatih mladića (2010)) in ‘Mala’ (s Punkfolkwellness (2009)).
Foto: Patricija Ostrožnik Zupančič
V zaključnem delu rednega dela smo slišali ‘Srećo laku noć’ (s Punkfolkwellness (2009)), po kateri je bend predstavil svoje člane, nato pa nadaljeval z ‘Bolje da sam s frendovima pio rujno vino’ (s Punkfolkwellness (2009)), ‘Više ni pankeri ne slušaju punk’ (s Krvave novčanice (2023)), ‘Tolerancijo’ (z Društva brkatih mladića (2010)), ‘Kurvo prokleto’ (z Balkanskega esperanta (2012)) in sklepno ‘Samo pijan mogu’ (s Pizde materine (2014)).
Publika se ni pustila odpraviti kar tako in zahtevala dodatek. Brkovi so jo (seveda) uslišali in se vrnili s ‘Seks i droga’ (s Torza Dade Topića (2016)) in ‘Hoću da mi dijete sluša narodnjake’ (z Brkovi su da se vole (2020)). Za veliki finale je sledila še sklepna s ‘Pizda materina’ (z istoimenskega albuma (2014)), ki je poskrbela za odličen zaključek večera.
Brkovi tudi po dveh desetletjih ostajajo edinstven fenomen na Balkanu. Vulgarna, satirična atrakcija, ki ne kaže znakov upočasnitve. Morda celo obratno, postaja še bolj oprezna na dogajanje okoli sebe. Ob tem pa dokazuje, da se za doseganje množic ni potrebno prilagajati komercialnim normam. Naj si bodo to veliki festivali ali intimno klubsko okolje, modrosti iz punkfolkwellness evangelija ne razočarajo v nobeni obliki!
Foto: Patricija Ostrožnik Zupančič
