Deseti studijski album hrvaških rokerjev Psihomodo Pop Čiribu Čiriba prekinja petletni studijski post, na katerem je bila skupina vse od leta 2009. Kljub nekoliko daljši odsotnosti se stvari niso veliko spremenile. Pevec Gobac se še vedno zgleduje po The Ramones, ostajajo pa tudi pikri humor, cinizem in seveda rock n’ roll.
Naslednika plošče Jee! Jee! Jee! (2009) odpira skladba Supstance, pikra pripoved o življenju nekega narkomana. Če se je skupina s to ploščo želela prikloniti preteklosti, če ne že vrniti h koreninam, ji je to tudi uspelo. Skladba se namreč brez težav primerja z debitantsko Godino zmaja (1988), a pri tem ne izpade zastarelo, saj veste, kot takrat, ko se skušate vrniti v svoje zlate čase, a končni rezultat izpade kot dejanje iz obupa. Enako velja tudi za Ona ludo pati in Bejbi, novo, ki bi lahko bilo staro.
Spogledovanje s kultnimi The Ramones doseže svoj vrhunec z Zločest k’o pas, ki je že kot singel napovedoval, da so člani kljub več kot tridesetletni karieri v svojih srcih še vedno srednješolci, ki preigravajo glasbo svojih vzornikov. Če bi si za Zločest k’o pas dodali še en ramonesovski element, bi dobili Don’t Bust My Chops iz plošče Brain Drain (1989). Med drsenjem v globine albuma ne prezrite še Kiša, podobnost z The Beatles je zgolj naključna, in Pleši pleši.
Plošča Ćiribu ćiriba ne predstavlja novega mejnika v zgodovini skupine, ni pa tudi izdelek, ki bi se ga morali sramovati ali bognedaj zanikati. Gledano v celoti, imamo pred seboj koherenten izdelek, ki vas bo pripeljal od začetka do konca, ne bo pa vam postregel s presenečenji, ki bi pretresla sceno.
