Prihodnost slovenskega rocka; Lumberjack z akustiko napolnili domžalski Blunout

V novo leto smo vstopili s prav posebnim klubskim koncertom v lokalu Blunout, ki je zaradi svoje intime trenutno eden najbolj zasedenih koncertnih prizorišč v Sloveniji. Večer smo preživeli v družbi skupine Lumberjack.

“Bistvo rokenrola je biti v stiku s prešvicano publiko!” trdi frontman Rok Ahačevčič. Čeprav je bend mlad, si je v preteklih dveh letih s trdim in predanim delom prislužil koncerte na festivalih Švic in Vransko Summer Night ter kot predskupina zasedb Big Foot Mama, Šank Rock in Mi2. Veliki podvigi za novo ime na slovenski glasbeni sceni. Poleg Roka so v skupini še kitarist Robi Glač, Jaka Novak na basu, Blaž Kuster na bobnih in David Podgornik na klaviaturah.

V dovršenem akustičnem špilu so odpeli in odigrali svoje največje uspešnice s prvenca, predstavili pa so tudi nekaj novih skladb, ki se bodo znašle na naslednjem ploščku. Na prejšnjem pač ni bilo več prostora, kot so se šalili na odru. Mladi so še in to se jim pozna, ko igrajo (vsaka skupina rabi nekaj let, da se uveljavi), drugače pa vse izgubljeno nadoknadijo s svojo vnemo in spevnimi kumadi. Lahko bi bili še bolj udarni, ampak na elektriki to seveda zveni drugače, za drznost pa bo tudi še veliko časa.

Za njihovo kilometrino so kilometre pred ostalimi tekmeci, kar pa je še bolj impresivno; oni že razmišljajo o novi plošči, veselo nadaljujejo z dolgim spiskom špilov in so pripravljeni na vse, kar pride v njihovo smer. Pred kratkim so jim ukradli tudi avtomobil z glasbeno opremo in promocijskim materialom, a oni koncertirajo dalje. Kot da se nič ni zgodilo, ker “ni nič narobe, če gre včasih kaj narobe”.

Imajo stil in prezenco, kar je izjemno pomembno, če govorimo o mladih rock bendih, ki stopajo po stopinjah staroselcev, kot so Big Foot Mama. Vpliv se nedvomno čuti v glasbi, drugače pa so samosvoji in posebni. Razlikujejo se tudi po osebnostih, zaradi česar na odru pogosto pride do hecnih komentarjev. Daleč najbolj glasen izmed njih Robi, ki redno navdušuje s kitarskimi izleti in solažami, spravlja v smeh, češ da naj zaploskamo klaviaturistu Davidu, ki kot najbolj zveste oboževalke pohvalno ujame skorajda vsak njihov nastop.

Komunikacija s publiko je pri njihovi zvrsti ključna. Zapomniš si jih, kar je bistveno, ker jih krasi dobr imidž, ki bo s časom samo še podkrepil njihovo mesto na slovenski rock sceni. In pa obvladajo svoje inštrumente, kar pomeni, da se v glasbi skriva še velik potencial. Samo odpreti se morajo, ostalo bo prišlo samo. Še bomo pozorni na “gozdarje”. Tukaj so, da ostanejo.