Paul Di’Anno je v svojem kratkem času z Iron Maiden dodobra zaznamoval potek bendove in širše glasbene zgodovine. Gre namreč za človeka, ki je soustvaril izredno pomembna albuma v katalogu zasedbe, pri tem pa zaznamoval še cele generacije pevcev. Čeprav so Iron Maiden svoj komercialni vrhunec dosegli s prihodom Bruca Dickinsona, bendov istoimenski prvenec (1980) in album Killers (1981) navkljub slabši promociji z leti vseeno nista romala v pozabo. Zaradi svoje drugačnosti? Manjše progresivnosti? Odgovorov je verjetno toliko, kot je oboževalcev. Za razliko od nekdanjih tovarišev pa Di’Anno ni bil deležen podobne usode. Splet takšnih in drugačnih odločitev je v kombinaciji z življenjem povzročil, da se danes 64-letni pevec v Zagrebu pripravlja na težko pričakovane operacije kolena.
Čeprav so se na spletu pred časom pojavile slike Paula na vozičku in s konkretnimi zdravstvenimi težavami, so kasnejše objave pokazale, da so se stvari začele obračati na bolje. Uvodni stisk roke in vprašanje “Kako si?” sta bila zato primerna začetnika pogovora z dobro razpoloženim Britancem: “Dobro. Stvari se izboljšujejo vsakodnevno. Strogi zdravstveni režim se obrestuje. Redno telovadim in hodim na fizioterapije. Ta teden smo začeli še nekatere druge priprave na glavne operacije. Tukajšnji kirurgi in zdravstveno osebje so neverjetni. Ne bi si mogel želeti boljših!”
Izbira Hrvaške je predstavljala zanimivo izhodišče za nadaljevanje pogovora: “V Veliki Britaniji bi me posadili na voziček in mi nekajkrat na teden zamenjali povoje. Preveč jih je strah, da bi se resno lotili zadeve. V javnem zdravstvu je že tako malo denarja, nato pa je prišel še COVID. Spominjam se epizod, ko sem želel obiskati zdravnika na neki odlični kliniki, kjer so me nenehno pošiljali domov. 6-urna vožnja za čisto brez veze. Postajal sem vse bolj depresiven. Zdravstvene težave, s katerimi se soočam zadnja leta, so praktično izbrisale moje prihranke. Preveril sem ponudbo in na koncu izbiral med Brazilijo, Izraelom in Hrvaško. Trenutno moramo do konca utrditi krvni obtok. Zgornja polovica telesa je že lepo pripravljena. Treba bo okrepiti še spodnji del. Do zdaj sem nekajkrat že vstal. Potrebnih bo še nekaj tednov treninga. Nato pa me, najverjetneje julija, čakajo glavne tri operacije. In to vse v enem dnevu. Zelo me skrbi, zaradi česar imam tudi napade panike. Poleg tega pogrešam družino. Septembra ali oktobra bi lahko tudi hodil, seveda ne povsem samostojno. Pa vendar, komaj čakam!”
Navkljub pripravam na operacije in odsotnosti s koncertnih odrov Paul ni zamudil priložnosti za ustvarjanje glasbe. V družbi hrvaških prijateljev je zagnal projekt Warhorse. V sklopu tega so sodelujoči posneli tri skladbe, od katerih sta dve izšli na posebnem DVD singlu (TUKAJ lahko oddate naročilo). Gre za dobrodelni projekt, s katerim skuša pevec pokriti stroške zdravljenja: “Z Antetom (Pupačićem Pupijem, op. a.) in Hrvojem (Madiraco, op. a.), ki sta uveljavljena glasbenika, smo prišli na idejo, da bi skupaj ustvarili glasbo. Imela sta tri skladbe (med drugim Stop the War’ in ‘The Doubt Within,’ op. a.), ki smo jih posneli v enem vikendu. Mislim, da so izpadle dobro. V načrtu je cel album, poleg tega bi rad izdal tudi kaj samostojnega. A pojdimo lepo po vrsti. Najprej moram poskrbeti za svoje zdravje (smeh). Če bo šlo vse po načrtih, se bom januarja in februarja odpravil na turnejo po Južni Ameriki.”
Trenutno sta zunaj dve skladbi, zato me je zanimalo, kdaj bomo lahko slišali tudi tretjo: “Morda jo bomo uporabili kasneje. Na primer pri posnetku koncerta. Odločitev prepuščam drugim, saj sem sam preveč zaseden z očitnim. Bil bi rad bolj aktiven, a kaj naj? Moje zdravje ima prednost. Zelo rad bi se vrnil na odre. Sploh po zadnjem koncertu, kjer so me prisotni zelo lepo sprejeli. Zanimanje zame očitno še obstaja!”
Posnetki njegove vrnitve kažejo, da je pevec na odru zelo užival: “Na odru sem absolutno užival in pozabil na vse težave zadnjih let. Bil sem presenečen nad svojim glasom. Sam sem zelo preprost človek. Rad imam glasbo in svojo družino. Ne potrebujem rolls roycev in podobne navlake. No, morda nekaj harleyjev … (smeh).”
Paulova koncertna vrnitev se je zgodila dan pred nastopom Iron Maiden v zagrebški Areni. Na njem se je pevec po dolgem času srečal tudi z nekdanjim soborcem Stevom Harrisom, ogledal pa si je tudi del koncerta: “Ko so me ljudje opazili, so stvari v Areni malo podivjale. Vsi so se hoteli slikati z mano in me spoznati. Bilo je prav prijetno – razen za varnostnike (smeh). Steva in Roda (Smallwood, dolgoletni menedžer Iron Maiden, op. a.) nisem videl že več kot trideset let. Mislim, s Stevom sva v stiku preko Whatsappa. V živo pa se nisva videla že vrsto let. Večino časa se pogovarjava o najini ljubezni do West Hama in podobno. Po podobnem času sem se srečal tudi z njegovo sestro Lindo, ki je bila ravno tako v Zagrebu.”
Ali je Paul v stiku še s kom iz benda: “Tudi z ostalimi člani nisem bil v stiku že zelo dolgo časa. Zaradi različnih koncertov, ki pogosto niso bili niti na isti celini, ni veliko priložnosti. Ko pa so, so te še toliko bolj dragocene.”
Di’Annovo srečanje z bendom je predstavljalo dobro priložnost za nadaljevanje pogovora o njegovem času s skupino. V želji, da se vprašanja ne bi ponavljala, sem se zadeve poskusil lotiti drugače. Brez obrabljenih “Ali se boš kdaj vrnil k njim?” in podobnega. Zato me je zanimalo, kako dobro pozna bendovo studijsko delo: “Seveda ne poznam vsega, saj imam tudi svoje življenje in kariero, a kar sem slišal na koncertu, je bilo fantastično. Mislim, zvenijo drugače kot z mano ali v času The Number of the Beast (1982), ki je odličen album. Sam sem jim nehal slediti nekje ob izidu Somewhere in Time (1986). Bil bi zelo žalosten, če bi razpadli.”
Beseda je nanesla tudi na bendovo (po mojem pretirano) navdušenost nad progresijo, zaradi katere postajajo studijski albumi vse daljši: “Zakaj je tako, boš moral preveriti pri gospodu Harrisu (smeh). Steve je vedno oboževal progresivni rock. Meni se zdi prav, da se glasbeniki razvijajo, kajti tudi sam sem se tekom let preizkusil v različnih žanrih. Mislim, da sta osebna rast in razvoj bistvo tega, da si glasbenik.”
Stevovo navdušenje je povzročilo tudi rojstvo British Lion: “Res je. Še en dober bend (smeh).”
Koncert v Zagrebu je predstavljal moje prvo srečanje s skupino, ki je svoje delo opravila zavidljivo dobro, tako da upokojitve verjetno še nekaj časa ne bo na vidiku: “Steve se ne bo nikoli ustavil. Je kot dinamo. Od njega sem se veliko naučil, čeprav se tega v mladosti nisem zavedal. Všeč mi je njegova delovna etika. Mislim, da se lahko mladi še danes veliko naučijo od njega. Predvsem to, da moraš za nekatere stvari imeti strategijo, za druge pa srce in Steve ima oboje. Oba zelo rada nastopava, zato si lahko predstavljaš, kako sem trpel zadnjih sedem let.”
Čeprav so Iron Maiden začeli v približno istem času kot Saxon oziroma Judas Priest (čas British Steel (1980) in kasneje, op. a.), so Steve in tovariši danes (komercialno) eden najuspešnejših bendov nasploh. Je bilo to zaradi Eddieja in vse zgodbe, ki jih je skupina razvila okoli njega? Rodovega občutka za vodenje? Kombinacije obojega? Ali zaradi česa četrtega? Paul ima o tem zanimivo mnenje: “Takrat nas mediji niso znali popredalčkati, zato so si izmislili izraz “New wave of British heavy metal.” Bili smo metal bend z bolj punkovskim pevcem. Ker nismo spadali niti k punku niti novemu valu niti k heavy metalu, so za nas skovali nov izraz. Vem, da znam razjeziti koga, a bili smo prvi. Saxon, Def Leppard in podobni so do takrat že objavili svoje albume. Če nas primerjaš z Black Sabbath ali Judas Priest, boš hitro opazil razliko. Poleg tega pa so tukaj tudi stvari, ki si jih omenil. Sploh koncertna scenografija, po kateri so se Iron Maiden hitro ločili od drugih. Začeli smo z verigami in usnjem, nato pa so nastopi postajali vedno bolj dodelani.”
S Paulom sva se nato preselila v vzporedno resničnost, kjer bi imel možnost ustvarjanja glasbe s katerim koli trenutnim ali nekdanjim članom Iron Maiden: “To bi bila Steve (Harris, op. a.) in Clive (Burr, bobnar Iron Maiden med letoma 1979 in 1982, op. a.), čigar smrti še vedno nisem prebolel. Vsakič, ko govorim z njegovo ženo, jočem. Bila sva zelo dobra prijatelja. Še danes mi je žal, da se nisem mogel udeležiti njegovega pogreba, saj sem imel ravno turnejo v Braziliji. Takšnega bobnarja ne srečaš pogosto.”
Najino srečanje sva zaključila s pozdravi oboževalcem, kjer sem moral pohvaliti njegovo dostopnost: “Ko bom spet na nogah, me čaka veliko koncertov. Zagotovo pridem tudi v Slovenijo. Prav tako se pripravljam za udeležbo na Wings for Life (World Run, tekaški projekt, namenjen zbiranju sredstev za zdravljenje ljudi s poškodovanimi hrbtenjačami, op. a.), kjer bom sodeloval s prijateljem, ki vsak dan preteče polmaraton. Upam, da mi bo uspelo prehoditi oziroma preteči vsaj zadnjih 10 metrov. Drugače pa upam, da se bom kmalu srečal s starimi prijatelji in spoznal veliko novih. Vedno sem dosegljiv za oboževalce. Ljudem ne računam ničesar. Nekateri so pozabili, da so jih ravno oboževalci naredili uspešne in bogate. Če jim ne moreš nameniti niti toliko časa, da bi jim podpisal album, je bolje, da takoj nehaš. Nekaterih stvari se ne sme jemati za samoumevne!”
