»Do početka Domovinskog rata malo je ljudi znalo da se u Županji godinama svira i sluša dobar rock and roll, i to u onoj tvrđoj, hard rock inačici. Dolaskom rata, kada je opća opasnost postala svakodnevnica Županje, grupa mladih ljudi iskoristila je tu sintagmu da skrene pozornost na svoj grad i da istovremeno pokaže kako u Županji ne samo da se brani Hrvatska, već se, bez obzira na strahote ratnih pustošenja, živi, radi i nadasve, stvara dobra glazba.«
25. junija 1991 je slovenski parlament sprejel ustavni zakon za uresničitev Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije in Deklaracije o neodvisnosti. Slovensko samostojnost je že dan po osamosvojitvi s silo poskušala zatreti JLA, kar je pomenilo začetek desetdnevne vojne za neodvisnost. Vojna je zahtevala skupno 76 življenj. 19 na strani Slovencev, 45 na strani JLA, 12 tujih državljanov. Z vsako stopinjo južneje čez Kolpo, se trpljenje eksponentno veča. Bosna, Kosovo. Hrvaška? 10668 mrtvih v vojni proti JLA in etničnih spopadih med Hrvati in Srbi, vse do 1995.
Kako je biti mlad v tem strahu? Med alarmi zračnega napada, zaklonišči in – v nenehni nevarnosti. S prihodom vojne, ko se je splošna nevarnost postala že vsakdanjost Županje, je v 131. brigadi vzklil droben upor. Slaven Živanović – Žiža in Pero Galić sta 1992, v svojih dvajsetih, ustanovila rokenrol bend. Upor, tak v srcu – ker mladost kljub grozotam vojne in opustošenja živi, ljubi. In ustvarja dobro glasbo. Naša generacija ni doživela mladosti na tak način. Bog daj, da je ne bi nikoli. Ampak točno to so Opća Opasnost – neokrnjena življenjska moč mladosti, vpeta med par enostavnih rifov.
Foto: Dominika Torkar
Sploh ni pomembno, ali si mlad trinajst, triindvajset ali trideset, ter ali jih slišiš marca, avgusta ali decembra. Opća Opasnost so poletje mladosti. Na pogradu nekje na Jadranu, v bloku v Ljubljani, ali pa ledeno mrzli Postojni, kjer smo jih 16. marca slišali mi. Posebej za to priložnost se je odprl tudi nekdanji postonjski Rock Cafe, ki je pravzaprav izjemen plac. Prostoren, razgiban, po rokersko razkošen. Z dobro akustiko in več dvignjenimi platoji, s katerih lahko špile opazujejo tudi ekstremno zaljubljeno zalepljeni pari in najbolj drobne deklice. V vseh pogledih popoln za rock koncerte. In tudi tokrat je bil zelo spodobno napolnjen, čeprav smo jih na istem mestu lahko slišali vsaj že lani maja in mesec poprej v ljubljanskem Orto baru.
Opća Opasnost so z delovanjem sicer prenehali ob začetku tisočletja. Rečeno zaradi spremembe mode na balkanski glasbeni sceni, ki je pristrigla rokenrol in pri čemer jim pravzaprav ne moremo oporekati. Nato so se pojavljali le občasno, kot pravijo – zase. Leta 2008 pa so se, na pobudo oboževalcev, združili za koncert v Osijeku kot predskupina legendarnm Whitesnake. Razpadli niso nikoli, le sklenili biti zvesti sami sebi. In ravno zato, ker nikoli niso sledili številkam, ostali tako izjemni. Po 1995 izdanem četrtem studijskem albumu Ruski Rulet, so 2011 predstavili Vrati se na svijetlo, 2014 pa še Rocker…to sam ja. Lani izdan singel ‘Kriva si’, ki je do danes postal že megahit, pa napoveduje nadaljevanje nadpovprečnega. Točno s to skladbo so postonjski koncert tako odprli, kot tudi zaključili. In ne brez razloga – nepopisna energija, ki jo prinaša, je v pičlih trenutkih dvignila publiko na visoko temperaturo, in jo tam več kot dve uri tudi ohranila. Z bendom, ki že slabih trideset let niza praktično le uspešnice, to ni težko. Od novejših izdelkov smo slišali še ‘To sam ja’, ‘Tragovi’, ‘Klaun’ in ‘Preživio sam’, ‘Uzad sunce sja’, ‘Kao grom’, ‘Tri rijeke’, srce parajočo ‘Pobjego sam’ iz 2011, ‘Jednom kad noć’ in legendarno ‘Opća Opasnost’ iz samih začetkov, pa še bi lahko šteli nekje do dvajset. Za bis so prihranili ‘Doktore’ in balado ‘Nisam rođen pod sretnim zvijezdama‘.
Foto: Dominika Torkar
Polnokrvni rock, zapakiran v vsakomur privlačne melodije in podprt s pomenljivimi teksti je še enkrat navdušil Postojnčane. V kombinaciji z iskrenim in energičnim nastopom, kot ga premorejo le Pero, Žiža, Igor, Sojka, Kameni in Bani se je ogrelo tudi naše ledeno mesto. Vsekakor si notranji Primorci želimo več tovrstno kvalitetnih dogodkov. Čeprav so publiko sestavljali predvsem že utrjeni oboževalci, ki tekste že leta recitirajo na pamet, se je teh nabralo zelo spodobno število iz nemaloda cele države, česar v teh koncih ne vidimo tako zelo pogosto. Ima pa ravno ta polna predanost celotne publike tisti čar, ki ustvari vzdušje za popolno dojemanje glasbe kot celote, vključujoč vsa čustva, ki jih je jugorock ujel skozi tek naših spominov.
Mogoče ob najstniških poletnih večerih na Braču s starši in še tremi brati, ali v koloniji nekje na Nerezinah, ko si ob prvih še skritih požirkih piva spoznaval, da so punce pravzaprav čudovita bitja. Ko se še nikoli nisi ljubil, pa bi se, pa tudi že veš s kom, in te ona še ni zavrnila – ker še nisi imel jajc, da bi ji sploh povedal.
Ta občutek – to so Opća Opasnost.
