Vlado Kreslin v Cvetličarno prinesel črno kitaro in Male bogove

Vlado Kreslin v Cvetličarni. (FOTO: Gal Jerman)
Vlado Kreslin v Cvetličarni. (FOTO: Gal Jerman)

Vlado Kreslin je na dolgem glasbenem potovanju, katerega cilj je priti v srca tistih, ki so pripravljeni prisluhniti, pričarati ne le odlično koncertno izkušnjo, temveč tudi pisane zgodbe, ki jih piše življenje. Njegova glasba je bila venomer ovita v pomenljive okoliščine, ki so odsevale avtorjevo razmišljanje in občutenje. Glasba je del njega in obetali smo si enkraten dogodek.

 

Občinstvo je pustil dolgo čakati

Tokratno prizorišče srečanja kulturnih somišljenikov je bila ljubljanska Cvetličarna, ki pa je nabito polna umetnika na oder uspela priklicati šele slabi dve uri po predvidenem času. Nisem si mislil, da imamo tudi pri nas zvezdnike takšnega kova, ki si lahko to privoščijo. Začuda je zbrana množica zmogla pretrpeti neuglašenega pop DJ-ja, ki nas je ‘ogreval’, in začetek koncerta smo na srečo pričakali brez izgredov.

Pa ni toliko krivda nastopajočega kot organizatorja. Vlado do danes ostaja magični realist; vse temelji na realni osnovi, a sestavljeno in oblikovano v metafore, v katerih se izrisujejo prekmurski osebni izbrani trenutki. Četudi sedaj že močno postarani trenutki, njegova odličnost leži prav v tem, da je zmožen inovacije odkriti lahkotno in ležerno, brez napetosti in posebne skrbi. Vemo, kaj lahko pričakujemo, in to je večer za dušo, prepleten z že skoraj ponarodelimi vižami.

Vlado Kreslin je tokrat nastopil v Cvetličarni. (FOTO: Gal Jerman)
Vlado Kreslin je tokrat nastopil v Cvetličarni. (FOTO: Gal Jerman)

To smo dobili le delno. Kreslin in njegovi Mali bogovi imajo za seboj dolgo avtorsko pot in preko deset izdanih albumov, kar se je roko na srce videlo v njihovi utrujeni predstavitvi. Glas je še vedno prisoten in močan, a sam Kreslin ne more rešiti sicer energijsko praznega koncerta, ali pač? Kot kaže lahko. Ovirale ga niso niti nenehne tehnične težave z inštrumenti in nenavdahnjena glasbena spremljava. Začeli smo počasi s ‘Cesto’ in do takrat, ko smo prišli do ‘Nekega jutra, ko se zdani’, smo že bili na njegovi strani.

Odšli smo ‘Preko Mure, preko Drave’ in ‘Z Goričkega v Piran’, se spraševali ‘Namesto koga roža cveti’ in igrali na »Tisto črno kitaro’. Le kdo še ni slišal za zasedbo Martin Krpan, v kateri je deloval od zgodnjih osemdesetih do začetka devetdesetih let? Po odzivu sodeč ni manjkalo privržencev stare robe. Dobili smo točno to, kar smo zahtevali in pričakovali. »Vladek« je danes starejši, a glasbeno ohranjen, nam pa se je še vseeno zvrtelo od višine.

Za podobno setlisto se lahko vrnemo kar nekaj let v preteklost, ampak če damo to malenkost na stran; publika je nadvse uživala in se radostila, porodi pa se vprašanje, če se razlog vendarle ne skriva bolj v sami kvaliteti napisanih pesmi kot pa v odličnem atmosferskem koncertu. Zadnja leta je Vlado Kreslin veliko nastopal solistično, samo s svojo črno kitaro. Na ta način je lahko preko glasbe govoril pripovedi ali pa ravno obratno. Glasbo je potrebno začutiti in tega je tokrat primanjkovalo. Vpogleda v življenjsko zgodbo, ki pod njegovim prekmurskim narečjem in osivelim vtisom dolge prehojene poti dobi drugačen pomen.