NIK KERSHAW: ‘Human Racing’ (1984)

FOTO: Dutch Charts

Britanski novi romantik Nik Kershaw je leta 1984 izdal svoj večplatinasti studijski prvenec, hkrati pa tudi svoj najuspešnejši solo album Human Racing. Plošča je izšla pod okriljem založbe MCA, poleg nekaterih pozabljenih zakladov pa je servirala tudi nesmrtna hita ‘Wouldn’t It Be Good’ in ‘I Won’t Let the Sun Go Down on Me’.

Pregled skladb

Ploščo odpira ‘Dancing Girls’, več kot očitni ostanek popularne glasbe iz leta 1984, ki se v primerjavi s ploščinim nadaljevanjem ni postaral ravno najboljše. Vendar še zmeraj, zanimivi spomenik in opomin na dejstvo, kako brezidejna in pozabljiva je postala sodobna popularna glasba. Kje sta se izgubila inovativnost in pionirski duh, ki sta zaznamovala obdobje osemdesetih?

Album nadaljuje večna uspešnica ‘Wouldn’t It Be Good’, katere potencial je v veliki meri uničil radio, a klasika kljub temu ostaja klasika. Odličen poletni komad, pri katerem se vam bo čez mesec ali dva upravičeno zataknil gumb za vnovično predvajanje. Poletje, pridi nazaj!

Miamiviceovski ‘Drum Talk’ sledi skladba ‘Bogart’. Izgubljeni biser in poklon Humphreyju Bogartu, ki je ostal v senci uspeha ploščinih nosilnih singlov. Nedvomni vrhunec, ki dokazuje, da je treba tudi pri popularni glasbi poslušati albume v celoti, in ne zgolj posameznih skladb.

Z ‘Gone to Pieces’ in ‘Shame on You’ album pade v neskončno brezno ponavljanja, ki dokazuje, da fenomen osemdesetih le ni tako popoln, kot se zdi. Vse stvari se pač ne postarajo enako dobro.

Naše zvočno potovanje se začne obračati v pravo smer z ‘Cloak and Dagger’. S solidnim izdelkom, ki sicer ne dosega standardov skladbe ‘Bogart’, a še zmeraj s skladbo, katera popravi nastali zdrs.

Pri izbiri naslednje skladbe je Nik nedvomno upošteval pregovor, da če že ne moreš pomagati, vsaj ne škoduj. Kajti, če ‘Faces’ že ne dviga kvalitete albuma, z njo le-ta tudi ni omadeževana.

S pojavom ‘I Won’t Let the Sun Go Down on Me’, nosilnim singlom, ki je bil samostojno izdan kar dvakrat, se naše tokratno potovanje začne bližati koncu. Tako kot ‘Wouldn’t It Be Good’, še ena skladba, ki jo je zaradi pretiranih predvajanj ubil takratni in današnji radio.

‘Human Racing’ zaključuje album, pri čemer poskrbi, da se zgodovina ponovi. Tukaj je namreč novi ‘Faces’, skladba, ki albumu ne škoduje, hkrati pa mu s svojo prisotnostjo tudi ne pomaga.

Studijski prvenec Nika Kershawa je zanimiv izdelek, ki poleg že znanih radijskih uspešnic prinaša tudi nekaj manj znanih stvaritev, katere boste (tako kot jaz) spoznali le ob poslušanju celega albuma ali naključnem brskanju po spletnih platformah za poslušanje glasbe.

Kar pa se tiče samega albuma, lahko rečem, da gre izdelek, ki se je gledan kot celota, z navedenimi izjemami, postaral dobro. Leta so terjala svoj davek, a še zmeraj gre za spomenik, ki nas s ponosom spominja na neke druge čase.

Namig za poslušanje

Predlog za poslušanje je bil tokrat izbran pod vplivom poslušanja zgornje plošče. Elektronska osemdeseta vsekakor ne bi bila ista brez britanskih Spandau Ballet in njihove novovalovske klasike Journeys to Glory (1981), ki je ob sočasnem izidu albumov kova Speak & Spell (1981) izumirajočim ritmom disca omogočila več kot potrebno osvežitev.