MUMFORD AND SONS: ‘Delta’ (2018)

Moderni rock ni še mrtev, ampak plava nekje na radijskih valovih, ujet v melanholiji. Če so na prejšnji plošči poprijeli za električne kitare, so jih tokrat zamenjala za klavirske tipke. Opravili so “campfire test”, kar pomeni, da so vse skladbe preizkusili zgolj na akustično kitaro. Zbrali so se okoli ognja in jih razgradili na čisto osnovo. Če je pesem še vedno zvenela dobro, potem so jo obdržali. Kar pomeni, da smo poslušalci dobili cel kup tako ali drugače otožnih melodij, ušesu prijaznih harmonij in lepih linij, ki slonijo na prepoznavnem glasu Marcusa Mumforda.

Manjka pa “šusa“, ki sta ga kljub banjotu na primer nosila prva dva albuma. Skladbe so izredno simpatične in poslušljive, a nič kaj koncertne. To je album za domačo uporabo, za sprostitev po dolgem dnevu. Tematika je temu primerna, saj pojejo večinoma o žalovanju, dolgotrajni ljubezni, romantičnih sprehodih in življenjskih resnicah.

Nedvomno gre za spremembo, ko to nakazuje ime naslov albuma Delta. Mumfordi so postali odlični v tem, da se ne ponavljajo. Od njih ne gre zahtevati, da bodo še naprej snemali v slogu ‘Sigh No More’ (2009) ali ‘Babel’ (2012). S korakom naprej v obliki Wilder Mind (2015) so naleteli na cel kup kritik, ki so bile kar malo preostre in prenagle, z Delta (2018), ki ponudi štirinajst novih, pa bi moralo postati že jasno, da londonska četverica pleše po svojem ritmu.

Njihovi koncerti so razprodani daleč v prihodnost, zato nič narobe, če so spisali še nekaj žalostink. Je pa potrebno izpostaviti zvočno podobo albuma (producent Paul Epworth), ki je svetla, spolirana, upajoča. Kakovost zvoka in sam miks plošče je na najvišjem nivoju, kar se sliši pri vsaki skladbi posebej in pri albumu kot celoti. Soliden izdelek, ki ponudi veliko novega in dopolni njihovo diskografijo, za tiste prave, resnično unikatne Mumforde pa se bomo vedno vračali k njihovim začetkom.