Zasedba Mi2 je po svojem najdaljšem študijskem predahu, ki je trajal skoraj sedem let, le izdala nov studijski album. Tako je, album, ki je svetu predstavil megalomanski hit ‘Čista jeba’ (TUKAJ lahko preberete recenzijo albuma), je dobil nadaljevanje. Ploščo Črno na belem, ki je izšla pod okriljem RTV Slovenija (nakup).
Pričakovanja? Visoka, saj so singli, ki so nam jih tekom zadnjih let ponudili Mi2, so nakazovali, da bandu po 25-ih letih še vedno ne primanjkuje idej. Brezčasna svežina, ki je z leti postala edinstven fenomen domačega Podalpja. Potem pa je prišel tudi album. Osmi po vrsti, ki nam ponuja 11 skladb različnih značajev.
Pregled skladb
Čeprav razumem idejo, ki spremlja ‘Joj joj joj,’ bi zasedba za začetek lahko izbrala boljšo skladbo, saj ta niti približno ne ustreza standardu prihajajočih stvaritev. Če bi album začela ‘Midva,’ bi uvod izpadel bolje. A nič ne de, popravljeno in pozabljeno. Prijetno presenečenje, kjer se pokaže tudi to, kako podcenjen je klaviaturist Davor Klarič. Album nadaljuje ‘Ljubezen na žlico,’ ki predstavlja soliden prehod do enega od singlov ‘Proklete vijolice.’ Skladbe, ki je v vmesnem času že postala uspešnica. Morda ne na nivoju ‘Čakal sn te ko kreten’ in podobnih zimzelenov, pa vendar. Če zaradi česar spoštujem Mi2, je to neustrašno izrabljanje priložnosti. Če nam je prejšnji album ponudil ‘Visoka pesem,’ nam njegov naslednik poklanja ‘Slepi šus.’ Še eno izven serijsko mojstrovino, ki vsaj zame predstavlja ploščin vrhunec. Eksperimentiranje, ki se je izkazalo za zadetek v polno. Kakšni prehodi! S prihodom ‘Lanski sneg’ album zmanjša svoje obrate, ne pa tudi kakovosti, saj gre za ‘Kakor nekoč’ drugi najboljši singel. Za nekakšno duhovno, a temačnejšo sorodnico ‘Vstati in obstati.’
Naslednja je na vrsti ‘Le zaspi.’ Stvaritev, za katero sem potreboval največ časa, da me je prepričala in mi zlezla pod kožo. Skladba, ki nima potenciala, da bi bila singel, a je še zmeraj svetlobna leta od tega, da bi jo poimenovali balast. Morda bi bila oznaka “albumski komad” najbolj primerna. Skladba, ki najverjetneje ne bo imela dolge koncertne kariere, bo pa dobrodošla ob vsakem poslušanju albuma. Potem pa se pojavi ‘Čavun,’ kjer nam band znova pokaže, zakaj mu na sceni ni enakega. Tako preprosto, hkrati pa se zmeraj tako učinkovito. Dokaz, da človek ne rabi biti Dylan ali Morrison, če želi pisati dobra besedila. Album nadaljuje nekakšna duhovna sestra ‘Čista jeba,’ ‘Adam in Eva.’ Še en komad, ki je bil z razlogom izbran za singel, saj ima vse elemente. Prijetno in poslušljivo, tako koncertno kot studijsko. Ploščo zaključuje ‘Počasi Matilda,’ še en biser bandovega pikrega humorja.
Mi2 so se z novim albumom prepričljivo odkupili za najdaljši studijski predah v svojem obstoju. Ideje so, prav tako ekipa, ki obvlada svoj posel. Kot dober par čevljev, na katerega se lahko vedno zaneseš!
Ocena: 4,5/5
