Krize velikanov pogosto predstavljajo tudi dobre priložnosti za pojav novih imen oz. krepitev položaja obstoječih ponudnikov. To velja tudi za letošnjo ponudbo rockovsko/metalskih festivalov v domačem Podalpju. Letošnjo odpoved MetalDays je namreč spremljala bogata ponudba tekmecev iz Tolmina in Laškega. Če bodo v Posočju čez dobrih 14 dni gostili velikane, kot so Behemoth, Testament in Exodus, nam je tudi laški Metaljot Raspaljot letos znova ponudil imena zanimiva domača in tuja imena. In to v enem samem dnevu, kar je verjetno za marsikoga predstavljalo še dodatni razlog za obisk pivovarske metropole, ki je metalu predana že od časov železne dobe.
O festivalu
Zaradi različnih razlogov sem se na festival vrnil skoraj natanko pet let po nastopu Pomaranče, ki je takrat praznovala 40 let obstoja (reportaža iz Laškega; koncertopis v čast bendovi 45-letnic). Zakaj omenjam Pomarančo? Zdi se, da gostovanje skupin, ki so tako ali drugače soustvarile regionalni metal, postaja nekakšna stalnica. Pomaranči so sledili domači Sarcasm, letos pa tudi sarajevsko-beograjski Bombarder. Pionirji svojevrstne različice speeda in thrasha, ki jih že od leta 1986 vodi Nenad Kovačević, do danes pa so izdali osem polnokrvnih studijskih albumov. Zadnji ‘Sa dna groba’ je izšel letos in je predstavljal rdečo nit nekaj več kot 30-minutnega nastopa, med katerim smo prav tako slišali ‘Sa dna groba’ in ‘Bombarder III’. Dobro uigranost skupine je spremljal tudi značilni Nenadov humor, s katerim pevec povezoval nastop in se zahvalil prisotnim, ki so prišli od blizu in daleč. Med njimi tudi stanovskemu kolegu Vitu Stričeviču, ki je na prizorišču zastopal barve Sarcasma. Nastop je končal kultni ‘Speed metal manijak’, s katerim je bend vrhunsko pripravil teren za nadaljevanje.
Nastopa nedavno združenih Skytower in 1914 sva si s fotografom ogledala le bežno, saj naju je vmes čakal intervju z Bombarder, ki bo kmalu objavljen. Po slišanem lahko rečem, da so se Skytower dobro pripravili na svoj prvi koncert po več kot 20 letih. Edino z vidika poteka celotnega nastopa bi bilo zaradi žanrski razlik morda bolje, če bi bend nastopili pred Bombarder? Ukrajinski 1914, ki imenu primerno, svoje stavijo na prvo svetovno vojno, so na prizorišču občutno povečal število prisotnih, čemur je botrovala tudi bližina nastopov drugih glavnih izvajalcev večera.
Malo po 21:30 so na oder stopili Pestilence, ki so uspešno obranili svoj legendarni status. Koncert je bil energičen in tehnično dovršen, z uravnoteženim naborom novejših in klasičnih skladb. Posebno pozornost je pritegnil karizmatični vodja Patrick Mameli, ki je s svojo prisotnostjo in vokalom poskrbel za nepozaben glasbeni večer. Čeprav ne vem, kakšni so trenutno odnosi med domačim Tilnom Hudrapom in zasedbo, bi bilo njegovo gostovanje za marsikoga vsekakor prijetno presenečenje.
Mojo različico petkovega večera je zaključil spektakularen nastop Rotting Christ. Grških black metal starost, ki so svojo pot začeli leta 1987, do danes pa so nanizali 14 polnokrvnih albumov. Čeprav sem si zaradi sobotnih obveznosti uspel ogledati le del koncerta, lahko brez težav rečem, da glasbeniki še kako obvladajo svojo obrt. Energijsko nabit nastop je dokazal, zakaj so še vedno ena izmed vodilnih skupin v žanru. Še posebej na račun Sakisa Tolisa, ki je s svojo močno vokalno izvedbo in odrsko prezenco že kmalu prevzel oder. Nedvomno izvajalec, s katerim se moram bolje seznaniti …
V zaključku bi se rad zahvalil organizatorju, saj je celotna izvedba potekala brez težav. Hvala za čudovit večer!
Foto: Vito Stričevič
