Pretekli petek je italijanska zasedba Måneskin izdala svoj tretji studijski album ‘Rush!’. Medtem ko so se pri prvem albumu ‘Il Ballo Della Vita’ (2018) še precej iskali, so se pri ‘Teatro D’ Ira’ (2021) oklenili surovega rocka in ustvarili krajšo albumsko mojstrovino. Na tretjem studijskem albumu so se lotili eksperimentiranja in ustvarili izbor sedemnajstih (za japonske oboževalce osemnajstih) med seboj dokaj raznolikih viž. Kot so dejali, ima vsak član zasedbe svoj glasbeni slog, zato so se odločili, da bodo šli pri vsaki skladbi v neko svojo smer. Mestoma je moč opaziti, da so se pri tem zgledovali po legendarnih Radioheadih.
Pregled skladb
Album odpira ‘Own My Mind,’ s katero skupina povabi občinstvo na občevanje in polastitev njihovega uma. Smiseln uvod, bi lahko rekli, vendar pa je skladba nekoliko prešibka za otvoritev težko pričakovane plošče. »Dobrodošli v mestu laži, kjer ima vse svojo ceno …« so prve besede zadnjega singla ‘Gossip,’ ki napovejo enega vsebinskih poudarkov plošče; motive hollywoodskega pretvarjanja, lažnega blišča in grenkobe ameriških sanj. Tretja po vrsti je že bolj baladna skladba s spevnim refrenom in močnim čustvenim nabojem, ki napoveduje prehod k še eni temi. Prihod vsebin, povezanih z osamljenostjo in spraševanjem o smiselnosti uspeha. Jokavi ‘Timezone’ sledi posmehljiva, proti koncu pa že precej jezna ‘Blablabla.’ Sprva nagajiva skladba se posluša do konca kot stopnjujoč prepir, ki se vsebinsko nadaljuje v melodično zanimivejši ‘Baby Said.’ Obe skladbi namreč govorita o vsebinsko izpraznjenem, površinskem razmerju.
Uvodni peterici, ki začrta smer albuma, sledi udarna ‘Gasoline.’ Pesem, ki so jo Måneskin prvič zaigrali v podporo Ukrajini, potem pa dejali, da skladbe uradno ne bodo izdali, a so si očitno zaradi njenega velikega uspeha premislili. Udarni mojstrovini sledi ‘Feel,’ najšibkejša skladba albuma, ki glede globine občutno zaostaja za ostalimi. Zdi se, da z njo bend nagovarja predvsem mlajše, enostavnega seksualnega naboja željne oboževalce. A nič ne de. Sledi eden od vrhuncev albuma, kjer Måneskin odigrajo že kar groteskno »party« himno ‘Don’t Wanna Sleep,’ ki kliče k plesu, hkrati pa nas napolni z občutki tesnobe. Sklepamo lahko, da gre za Damianovo izražanje občutkov izpraznjenosti in nesmisla, ko se znajde v klubu z glasno glasbo, saj, kot je povedal v enem od intervjujev, takšnih zabav sploh ne mara. »Kul fantje ne bruhajo, vsaj ne pred Vic. Vem, da je vroča punca, ampak njej so bolj všeč vroče punce«. Tako provokativno Damiano z angleškim naglasom nadaljuje album, kajti čas je za punkovsko ‘Kool Kids,’ ki je v podobni maniri, kot se ‘Blablabla’ posmehuje plehkim dekletom, ta posvečena »kul« fantom.
Deseta skladba ‘If Not For You’ nakaže nov obrat v globljo, čustveno smer. Kdor je seznanjen z informacijami z rumenih strani, verjetno ve, da je pevec Damiano David že od leta 2017 v zvezi z Giorgio Soleri. Slednja je v zadnjih letih šla čez kar nekaj težkih preizkušenj, ki jih je, kot kaže, njuna zveza preživela. A obveznosti z bendom in slava terjajo svoj davek, česar se je Damiano dotaknil že s ‘Timezone,’ pa tudi na samem koncu v ‘The Loneliest.’ Če pustimo ozadje tam, kjer mu je mesto, lahko mirno rečem, da skladbe ne priporočam diabetikom. Poslušljivi, a nič kaj izstopajoči ‘Read Your Diary’ sledi blok treh italijanskih skladb, ki so v vseh pogledih močnejše od večini razumljivejših angleških predhodnic. Z njimi izvajalci v največji meri izrazijo svoja notranja doživljanja uspeha in slave. ‘Mark Chapman,’ ki je leta 1980 izvedel atentat na svojega idola Johna Lennona, pričakovano govori o »fanovski« obsesiji, ki v kombinaciji s svojo melodijo in ritmom spodobno vzbuja občutka tesnobe in paranoje. Poleg tega gre tudi za zasedbino najhitrejšo skladbo doslej. Verjetno ste do tu plesali, sedaj pa boste tekli. Pravzaprav bežali, a po dobrih treh minutah si boste želeli vse skupaj podoživeti še enkrat.
‘La Fine’ skupino še vedno drži tesnobne v pesti slave, radi bi pobegnili, vendar jih želja po ustvarjanju, izražanju in uspehu sili, da vztrajajo. Ob tem pa ostaja strah pred minljivostjo življenja. ‘Il Donno Della Vita’ resda nadaljuje z refleksijo zasedbine prehojene poti, vendar v bolj umirjenem, melanholičnem tonu.
Za konec si po vrsti sledijo doslej izdani singli ‘Mamma Mia,’ ‘Supermodel’ in ‘The Loneliest.’ Prvega so napisali v času evrovizijskega cirkusa, ko so bili obtoženi uživanja drog med tekmovanjem, drugi, ki so ga do zdaj že dodobra zgulili radijski valovi, pa je luč sveta ogledal na lanski pesmi Evrovizije. Tako kot sta presenetljiva izbor prve skladbe in nadaljnje sosledje skladb na albumu, preseneča tudi zanimiva odločitev za melanholičen zaključek. ‘The Loneliest’ govori o osamljenosti, ki zaskeli, ko ob sebi nimamo najdražjih. Kot je povedal Damiano, gre za pismo, ki ga piše v trenutku, ko je popolnoma sam in se mu približuje smrt.
Måneskin ostajajo zvesti rocku, vendar pa njihov razpon sega od angleškega punka do pop rocka in veličastnih balad, tako da skoraj vsak poslušalec najde nekaj zase. Nekoliko nenavaden je razpored skladb. Npr. vse italijanske skladbe skupaj in trije singli so umeščeni na konec. Ta plošča, ki postreže z obilo materiala, skopari prav z mojstrovinami v stilu ‘Torna a casa’, ‘La Parole Lontane’ ali ‘Coraline’. Nivo slednjih doseže le ‘Il Donno Della Vita’. Damiano je povedal, da ko želi neposredno izraziti osebne misli in občutke, je to vedno v italijanščini. Hkrati pa mu je težje napisati besedilo v italijanščini, ker je ob tem veliko bolj samokritičen. Zdi se, kot da želijo z bolj generičnimi, angleškimi skladbami ustreči plitvemu, neizkušenemu občinstvu, ki ga med vrsticami kritizirajo. Gre morda za izključujočo dilemo med osebnim izražanjem in poslom? Glasbeno eksperimentiranje se jim je obrestovalo, vendar pa na trenutke izkazujejo zmedeno naglico, kar morda pojasnjuje tudi sam naslov plošče. Že po številu avtorjev sodeč, se je na dobro »kravo molznico« očitno priklopilo veliko ljudi, ki s svojim doprinosom prvotni zasedbi kvečjemu jemljejo avtentičnost.
‘Rush!’ je energijsko, čustveno in produkcijsko močan album. Provokativna, neposredna, včasih posmehljiva, drugič pa globoko čustvena besedila so duh časa, v katerem živi mlajša generacija. Kako brezčasno je njihovo delo, bo pokazal čas. Upamo lahko le, da jih ne pogoltnejo slava, hitro in naporno življenje na poti ter da najdejo čas in prostor pod soncem, kjer bodo lahko razvijali svojo kreativnost.
Ocena: 3,8/5
Avtorica recenzije: Patricija Ostrožnik
Seznam skladb
- Own My Mind
- Gossip
- Timezone
- Bla Bla Bla
- Baby Said
- Gasoline
- Feel
- Don’t Wanna Sleep
- Kool Kids
- If Not For You
- Read Your Diary
- Mark Chapman
- La Fine
- Il Dono Della Vita
- Mammamia
- Supermodel
- The Loneliest