Zasedbo sestavlja pet fantov, ki so ravno presedlali s srednješolskih klopi na stole velikih predavalnic fakultet. Rok Ahačevčič je vokalist in kitarist zasedbe, ki prav tako prispeva večino besedil, družbo pa mu delajo še Robi Glač (kitarist in avtor besedil), Jaka Novak (basist), David Podgornik (klaviaturist) in Blaž Kuster (bobnar). Svoj prvenec, na katerega so zelo ponosni, so naredili pod vodstvom in budnim očesom Draga Popovića. Več o njih si lahko preberete v intervjuju.
Seznam skladb:
- Tist dan
- Kdo
- Sanje
- Pleše
- Soj
- Lažem
- Čas
- Kralj
- Čist vse
- Štanz
“Spet vrn mi tist dan … brez nadzora, brez moral.” Primeren začetek albuma, ki s prvo od desetih ‘Tist dan’ uči, da ni prav nič narobe, če gre kdaj kaj narobe. Ne le, da špilajo dobro muziko, nosijo tudi sporočilo. To pa je kombinacija, ki bi jim lahko prinesla publiko pred odre. Sploh ker so hitri in zagnani; po enem letu delovanja so že izdali album, preigrali cel kup koncertov, sedaj pa že načrtujejo, kako bodo posneli nov CD in se povzpeli na vrh radijskih lestvic. Druge poti, kot je glasbena, pač ni. Ta pa pride skupaj z življenjskim stilom, ki odraža njihove vrednote in filozofijo.
Gre za zasedbo, ki poka od energije in norih idej, prav vsi pa sanjajo o rocku že od otroštva.
Lepo vpeljujejo klaviature in tamburin, drugače pa ostajajo pri nespremenjenih aranžmajih, saj se zavedajo, da uspeh temelji na zapomljivi melodiji. Dvorezen meč. Tukaj imajo še veliko manevrskega prostora, le drzni morajo biti in si upati s strukturo skladb, ki po večini sledi inštrumentalnemu uvodu in bolj minimalistični kitici s podporo bobnov in basa. Kitare namreč čakajo refren.
‘Sanje’ so denimo lep primer tega, kako se rešiti s kvalitetnim refrenom, a nimajo vedno te sreče.
‘Pleše‘ je že bolj podobna tistemu, česar si želim več. Saj ne odkrivajo tople vode, ampak kitare prižgejo do konca in grejo na polno. Da že po nekaj sekundah pritegnejo pozornost in opozorijo na nekaj novega. Ob poplavi glasbe in hitro klikajoči, nepotrpežljivi družbi je potrebno biti učinkovit in zanimiv že takoj na začetku.
‘Soj’ se ne zadržuje z dobrimi solažami, ampak hitro pade v pozabo, refren pa je že prežvečen in prevečkrat slišan. Ampak dobro, tudi če jih je na albumu kar nekaj, ki ne zadanejo v polno, po drugi strani ni nobene, ki bi povsem zgrešila. To pa je tudi svojevrsten uspeh. Poslušljiv prvi izdelek, ki kaže na njihovo zrelost in svetlo prihodnost.
Najboljša na albumu je osma po vrsti z naslovom ‘Kralj’. Težki akordi v uvodu nastavijo podlago za udaren refren, ki reže s klasičnimi, preprostimi frazami. “Sam še mal, postal bom kralj.” Prešvicani rock mladih bodočih zvezdnikov, ki delajo na prepoznavnosti, pri čemer jim bo zagotovo pomagal nedavni nastop na glasbenem tekmovanju EMA, kjer so predstavili čisto novo skladbo ‘Lepote dna’.
O tej je frontman Rok Ahačevič povedal, da je komad odraz njihovega trenutnega počutja. Kar so želeli povedati, je da tudi če si kdaj na dnu, obstaja le še pot navzgor. Pristni, naravni in energični. Še več takih potrebujemo.
Z zadnjo skladbo ‘Štanz’, ki nekako spominja na pop rock Siddharto, pa v bistvu povedo, kar si mislim sam. Soliden album mladih rokerjev, ki upam, da izkoristijo manjko v slovenskem prostoru in si z naslednjimi projekti dokončno tlakujejo pot v glasbeni industriji, do takrat pa morajo nujno odkriti svoj lasten, bolj prepoznaven zvok. V zraku je namreč preveč vplivov, veliko idej in premalo unikatnosti. Big Foot Mama so dobri, ampak ‘gozdarji’ morajo svojo pot. Pa čeprav je ta v klasičnem rocku, kjer ni hudega odstopanja od norme, verjetno težko dosegljiva.
Album ‘Brez nadzora, brez morale’ nosi deset natempiranih skladb garažnega rocka brez nepotrebnega kompliciranja in stokanja. Edini kritiki sta monotona struktura skladb in očitni vplivi drugih rock skupin, ki so svoje že dokazale. Zdaj so na vrsti Lumberjack.
