Leonart je organizem svoje vrste. Glasbeniki, ki so prej vsak za sebe preigrali številne odre, so pred sedmimi leti le združili moči z namenom ustvariti kreativni presežek. Kmalu je Leonart začel dihati, rasti in se razvijati v živeč organizem. Nastala je še neslišana svežina žanrsko raznolike glasbe, ki svoje korenine najde v rocku in se nadgrajuje z besedili, ki opisujejo življenje posameznika, vpetega v urbano okolje. Težko jih primerjamo z drugimi skupinami, kar je pohvalno in hvalevredno.
Čeprav prihajajo iz Maribora in so najbolj poznani po svojem hitu ‘Moje mesto’, katerega besedilo so si sposodili od Kajetana Koviča, nikakor niso lokalni patrioti. Njihov cilj je širiti dobro glasbo povsod. Še manj pa jim je mar, v kakšen predalček jih uvrstimo žanrsko. So unikatni in prijetni, medtem ko njihova glasba ostaja osredotočena in premišljena. Druge skupine melodije zavijajo v efekte, oni pa jih ohranjajo čiste in nepokvarjene. Da lahko lepo zvenijo tudi akustično.
Skupino sestavljajo in krasijo: Sebastijan Lukovnjak (vokal, kitara), Andrej Knehtl (kitara, spremljevalni vokal), Tine Brglez (klaviature), Martin Počkar (bas kitara, spremljevalni vokal) in Marko Brvar (bobni). Ideje, ki jih fantje ujamejo in spremenijo v besedila, so večinoma osebnoizpovedne in zajemajo doživljanje življenja in širše družbe. Glasba je preplet več glasbenih žanrov, ki je z novodobnimi vplivi indieja, pridihi funka in melanholijo velemesta, obogatena v nov zvok. Zaradi želje po presežku, je Leonart že kmalu po svojem rojstvu začel privlačiti dobre ideje. Tako so omenjene glasbenike obdali fotografi, ilustratorji, oblikovalci, video artisti in druge kreativne glave, ki se želijo izraziti in biti del te zgodbe. Leonart tako ni samo glasba, ampak zgodba umetnikov iz več področij.
Pred njihovim razprodanim koncertom v Centru slovanskih kultur France Prešeren v prestolnici so se za pogovor o njihovi glasbi in načrtih za drugi album z mano usedli kitarist Andrej Knehtl, basist Martin Počkar in bobnar Marko Brvar.
ROCKER.SI: Kako je glasbeni skupini iz Maribora, ki si želi prodreti v Ljubljano? Še vedno je vse usmerjeno proti prestolnici.
ANDREJ KNEHTL: Želimo si biti poznani po celotni Sloveniji, čeprav smo res trenutno še najbolj popularni na Štajerskem. Tudi na Primorskem smo priljubljeni.
MARKO BRVAR: Povsod so nas dobro sprejeli, le vprašanje je, koliko priložnosti dobimo. Na tem delamo in se borimo, opažamo pa, da gre v zadnjem času na bolje. Več kot delaš, več je tudi priložnosti. Veliko se povezujemo z drugimi skupinami, ki nam dajejo nasvete, naj vztrajamo in delamo to, kar počnemo, pa bo uspeh prišel sam od sebe.
ANDREJ KNEHTL: V Mariboru smo si nekakšen status že pridobili, sedaj pa se skušamo uveljaviti tudi drugje. Seveda se v glasbi prepozna naš izvor, ampak nočemo, da nas ta definira.
MARKO BRVAR: Zelo smo veseli, da smo zasloveli s skladbo ‘Moje mesto’, ampak si po drugi strani ne želimo, da bi bili zgolj ‘mariborski bend’. Nismo lokalni patrioti, čeprav smo seveda zelo ponosni, da smo Štajerci.
ROCKER.SI: Pravite, da Leonart ni samo glasba – je zgodba umetnikov, ki raste, diha in se nadgrajuje. Kje ste se učili prej, kje ste nabirali svoje znanje? In potem ste se združili na Lenartu? Sklepam, da od tam ime?
ANDREJ KNEHTL: Ne, vsi smo iz Maribora, tako da ime prihaja od drugod. Igrali pa smo po raznoraznih skupinah, eni še zdaj, in tam smo nabirali glasbeno znanje.
MARKO BRVAR: Če se navežem na prvi del vprašanja, naša ideja v začetku je bila, da je sama glasba premalo, ampak potrebujemo krog ljudi, ki nas bodo podpirali in rasli z nami. Zato smo s seboj potegnili umetnike, ki so razni grafični oblikovalci, video umetniki, mladi ustvarjalci. Vseeno smo srž, ampak je pomembno, da smo večji organizem. Dobro je, če je za teboj močan mehanizem. Ime pa ne izvira iz Lenarta, ampak smo dolgo časa iskali dobro skovanko, naposled pa smo se ustavili pri zelo znanem olimpijcu Leonu Štuklju. Ime je v resnici skovanka besed Leon in ‘art’ kot umetnost. Leona vidimo kot superheroja.
ROCKER.SI: Veliko date tudi na videospote, kar je danes pohvalno. Lansko leto ste na primer za skladbo ‘Daleč stran’ sodelovali tudi z Bilbi. Kako ste se znašli v tej vlogi?
ANDREJ KNEHTL: Pri vsakem videospotu se sprašujemo, če bi ali ne bi (smeh).
MARKO BRVAR: Vprašanje, kako smiselno je vse skupaj, glede na to, da na televiziji nimamo prave platforme. Zaenkrat smo mnenja, da so videospoti zelo pomembni, smo pa finančno omejeni.
MARTIN POČKAR: To je tudi vizitka za naprej, ker videospoti ostanejo. Z njimi širimo svoj krog občinstva in na ta način nas veliko lažje najdejo na spletu. Mogoče videospoti ne doživijo več takšnega odziva, kot so ga pred petnajstimi leti, ko smo še imeli televizijske oddaje, ampak vseeno je to investicija.
ANDREJ KNEHTL: Izkušnja z Bilbi je bila zelo prijetna in bi vsekakor še razmislili o podobnih sodelovanjih, čeprav sama pesem ‘Daleč stran’ v osnovni ni bila zamišljena kot duet. Ideja pa se je izkazala za zelo dobro, ker pesem sedaj zveni precej drugače. Vsak glasbenik ima svoj način dela in dobro se je učiti od nekoga drugega.
ROCKER.SI: Na kakšno zvrst ciljate, glede na to, da se sliši različne vplive indieja, funka, melanholike? Delujete zelo “loungevsko”.
ANDREJ KNEHTL: Za skupino je pomembno, da odkrije svoj zvok, saj ni nič slabšega, da te primerjamo z nekom drugim, kar se tiče zvočne podobe. Tudi ko smo začeli, nismo imeli ideje, komu se želimo približati. To je plod tega, kar smo zelo različni karakterji in poslušamo drugačno glasbo. Ne vem, če je v redu, da smo ‘loungevski’ (smeh). Večinoma res igramo v manjših prostorih.
MARTIN POČKAR: Dostikrat se tudi prilagodimo glede na prizorišče. Na ta način izberemo skladbe in dodelamo zvok.
ROCKER.SI: Kako je bilo na začetku, ko ste imeli deset skladb, ki jih najdemo tudi na albumu. Kako ste sestavili setlisto? Ste kdaj igrali priredbe?
ANDREJ KNEHTL: Prvi koncert smo odigrali šele, ko smo imeli dvanajst skladb. Tako, da se je dalo sestaviti setlisto. Nismo pa nikoli igrali priredb, samo eno smo zaigrali, in sicer na Radiu Koper, kjer imajo navado, da gosti zaigrajo tudi kakšno tamkajšnjo skladbo, zato smo si izbrali skladbo Danila Kocjančiča.
MARTIN POČKAR: Že izbor prvih desetih skladb je bil izbor. Imeli smo precej večjo izbiro, ampak smo izbrali tiste, ki so bile najboljše in ki so sodile na album. Odstranili smo nekaj skladb, pa ne zato, ker ne bi verjeli v njih, ampak ker niso pasale zraven. Dobre imamo še vedno v padcu in jih preigravamo na koncertih. To so kandidati za naslednji album, ki pa ga snemamo po etapah po tri skladbe. So skladbe, ki so pripravljene za snemanje, druge pa so še v čakanju.
ROCKER.SI: Bi rekli zase, da plavate v dokaj varnih vodah? Ali je to dokaz vaše odraslosti in zrelosti? Boste na drugem albumu kaj več tvegali?
ANDREJ KNEHTL: Stremimo predvsem k temu, da so skladbe čim bolj zrele, ampak nikoli nismo razmišljali, če smo v varnih vodah. Naše pesmi lahko zaigraš tudi akustično ob tabornem ognju in niso le skupek nekih efektov. Če nekaterim skladbam odvzameš efekte, skladba izgine.
MARTIN POČKAR: Zavezani smo rocku in nikoli ne bomo šli stran, čeprav glede na to, kako se razvija drugi album, bomo vseeno imeli manjši žanrski odmik. Še bolj rokerski bomo, privoščili pa si bomo tudi nekaj eksperimentiranja.
ROCKER.SI: Se skladb lotite najprej akustično?
ANDREJ KNEHTL: Veliko jih je v resnici nastalo na računalniku (smeh). Tam je midi klaviatura, s katero si pomagamo (smeh).
ROCKER.SI: Deset pesmi je na prvem albumu ‘Visoko v nebo’, izdali pa ste kar nekaj singlov.
MARKO BRVAR: Kar precej smo jih izdali, kakšnih sedem. S tem smo šli korak nazaj, ker se nismo želeli osredotočiti na album kot artefakt. Preprosto smo želeli ustvarjati glasbo, ob tem pa smo snemali in nastopali ter izdajali single. V današnjem času album nima več takšne vloge, pomembnejši so posamezni singli. Takšno razmišljanje imamo. Album primarno ostane glasbenikom. Nam pomeni ogromno, ne pričakujemo pa, da bomo z njim naredili revolucijo.
ANDREJ KNEHTL: Tudi nismo skupina, ki bi imela samo eno znano skladbo. Imamo več pesmi, ki so se prijele. ‘Nov dan’, ‘Podoknica’, ‘Nora noč’, ‘Moje mesto’ … to nam veliko pomeni, ker si ne želimo nastopati samo z eno skladbo.
ROCKER.SI: Prvi album je nastajal dve leti, sedaj je minilo toliko. Imate v mislih že datum izida?
ANDREJ KNEHTL: Želeli smo, da bi bila to letošnja jesen, ampak bomo morali drugi album premakniti na pomlad drugo leto. Bomo videli, saj trenutno intenzivno delamo in snemamo ter smo že v drugi polovici, je pa še veliko dela.
ROCKER.SI: Kaj je najboljše pri tem, da si glasbenik?
MARTIN POČKAR: Biti ustvarjalec in biti glasbenik je moč, ki je nima vsak. Možnost samoizražanja in tega, da stojiš na odru in predstavljaš svoje delo. To je privilegij. Zelo spoštujemo to priložnost, ki nam je bila dana. Poklic glasbenika je krasen poklic, je pa hkrati trd poklic.
ANDREJ KNEHTL: Ni lepšega, kot če dobimo pozitivno kritiko. Ko po koncertu pridejo oboževalci in nas pohvalijo, ker na spletu vlada anonimnost in se rado zgodi, da pride do negativnih kritik. Ni vse “amazing”, kot radi pravijo Američani, ampak se moraš biti pripravljen soočiti tudi z negativno kritiko. Enim je všeč, drugim pač ne. Zaenkrat so bili do nas zelo prijazni. Ključno je, da si sam na koncu dneva zadovoljen.
MARTIN POČKAR: V živo ni negativnih kritik (smeh). Problem je anonimnost, ampak če te to prizadane, potem nimaš kaj iskati v glasbenem poslu. Pametni so ponavadi ravno tisti, ki ne delajo nič.
ROCKER.SI: Pred tednom dni ste igrali na Koroškem, kjer se vam je za skladbo ‘Podoknica’ na odru pridružil tudi član občinstva, ki je požel velik aplavz. Boste nadaljevali v tej smeri?
MARKO BRVAR: To smo storili prvič, ampak je bil odziv zares dober. Vsi so peli zraven in publika ga je v resnici motivirala, da se nam je pridružil na odru. Zlagal se nam je, kako mu je ime (smeh). Rekel je, da je Jure (smeh), ampak smo vedeli, da to ni res. Koncert pa je bil odličen, vsi so znali besedila, in čeprav ni bilo nabito polno, so očitno prišli samo naši največji oboževalci (smeh).
ANDREJ KNEHTL: Definitivno bomo to še ponovili.