LANA DEL REY: ‘Norman Fucking Rockwell’ (2019)

FOTO: Revistamachete.com.ar, PROMO

Lana Del Rey, ki v glasbenem svetu pooseblja mešanico romantike, melanholije in glamurja, ob slovesu poletja predstavlja novo glasbeno poslastico, imenovano Norman Fucking Rockwell (v nadaljevanju NFR).

Ne vem, če se vsi zavedamo, da je po slabem desetletju Lanine prisotnosti na sceni, to že njen šesti studijski album, kar jo brez dvoma uvršča med produktivnejše avtorice. Hkrati spremljamo tudi njeno odraščanje v zrelo in uveljavljeno glasbenico, ki se resnici na ljubo, bolje znajde v studiu kot na odru. S tem mislim na njene odlične studijske izdelke in na drugi strani nekatere neposrečene nastope v živo.

Nova plošča za razliko od njenih predhodnic prinaša več klavirja, kitare, organskega zvoka in predvsem obsežnih in izpovednih besedil, ki so bila zanjo že prej značilna, a ob poslušanju NFR, je Lana nedvomno naredila korak naprej.

Že otvoritvena skladba, ki nosi isti naslov, kot plošča, pritegne poslušalca zaradi čudovite klavirske melodije. Ta se z ‘Mariners Apartment Complex’ zgolj nadaljuje v organski, retro, akustični singel, izdan že ob slovesu lanskega poletja. Drugi singel na plošči je ‘Venice Bitch’. Zakaj desetminutni singel? Zakaj ne krajši? »Ker bi se nekateri ob koncu poletja radi popeljali z avtom naokrog in se ob tem izgubljali v zvokih električne kitare«. Tako je Lana odgovorila na novinarsko vprašanje o izbiri tega maratonskega singla. Tretji singel, ki sicer zaključuje ploščo, je nekakšen njen povzetek, a že z naslovom ‘Hope Is a Dangerous Thing for a Woman Like Me to Have – but I Have It’ lirično močan. Izpostaviti je potrebno tudi četrti singel ‘Doin` Time’. Priredba skladbe skupine Sublime je nastala za dokumentarni film o omenjeni skupini in je edina skladba na Laninem albumu, pod katerega ni podpisana kot avtorica oziroma producentka. V splošnem je plošča skorajda v celoti njeno delo in delo Jacka Antonoffa. Omenjena priredba v večini sledi izvirniku, le da je začinjena po Lanino.

Ko že govorimo o NFR, ne moremo mimo močne, izpovedne lirike, ki to ni zaradi vzvišenosti besed, kot je na primer »fuck«, pač pa zaradi vkomponiranosti le teh v melodijo. Vse skupaj funkcionira zelo estetsko, čutno in čustveno. Veliko skladb govori o ljubezni, a ne zgolj klišejsko in oguljeno, kot je danes že skorajda stalnica v poplavi instant produkcije, pač pa Lanina besedila pričarajo veliko svežine in iskrenosti, seveda, zapakirane v zanjo značilno melanholijo. Ravno ta pa jo dela kljub navedenim retro elementom (na NFR so ti predvsem iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja) tako zelo moderno, kajti melanholija je nekakšen duh časa v sodobni umetnosti, ki ne želi biti konvencionalna, temveč pokriva tudi neprijetne tematike, kot so depresija in spopadanje z odvisnostjo. Najznačilnejša tovrstna skladba na plošči je ‘Cinnamon Girl’. Nedvomno eden izmed vrhuncev albuma zaradi izpovednosti, ki ravno v tej skladbi doseže višek, poslušalca pa povleče v temačnost depresije in odvisnosti, s katerima se je spopadala tudi pevka sama. Melodija lepo zareže v dušo zahvaljujoč izjemni produkciji in mešanici modernih zvokov za še bolj emocionalni učinek.

Zasledil sem nek šaljiv komentar na YouTubu, da če kdo, potem bo Lana ustavila globalno segrevanje. Če trditev vzamemo kot prispodobo, ta niti ni tako zgrešena. Lana Del Rey zagotovo prinaša svežino v nasprotju z večkrat pogretimi in pregretimi izdelkih marsikaterih mladih stanovskih kolegov. Zatorej, udobno se namestite, navijte ploščo na glas, kot se spodobi za dovršen, produkcijsko vrhunski izdelek in uživajte v čustvenih skladbah. Predajte se bodisi smehu, bodisi solzam. Norman Fucking Rockwell izvablja oboje.

OCENA: 5/5